Ob besedi stavka vsakokrat zagledam podobo izpred nekaj let, ko so obupani delavci zaman postavali pred zaprtimi vrati tovarne. Objokani in obnemeli v neveri, da je res, da so tik pred zasluženim zaključkom delovne dobe ostali brez vsega.
Brez dohodka, brez mesta, kjer so preživeli večino svojega življenja, in brez dostojanstva. Čeprav biti brez dohodka ni mala reč, je bila bolečina odpuščenih zelo očitno nekje drugje. To so bili ljudje, ki so živeli za svoje delo. Bili so ponosni nanj. Navezani, saj je skozi leta njihova služba postala del njih. Tako so vsaj mislili, dokler so bila vrata še odprta.
Ob grenkem spoznanju, kako malo smo vredni naproti čedno potiskanemu papirju, sem obnemela. Želela sem si, da bi vsi ljudje namesto v nemoči vstali v pravični jezi, stopili skupaj in naredili karkoli, da bi se zgodba zaključila drugače. Pa niso. Tako kot tudi številni med nami ne, ko trčimo ob vsemogočnost sistema. In svojo majhnost.
Vendar je vse to, čeprav je videti resnično, le igra. Tragikomična, seveda. Tragična predvsem zato, ker smo vsi skupaj pozabili, s čim v resnici trgujemo. Ne s svojimi sposobnostmi, pametjo in pridnostjo, ampak z nečim, kar je veliko bolj pomembno v življenju. Trgujemo s časom, ki nam je na voljo. S tem v mislih bi lahko postali obljubljena dežela, za katero smo glasovali. Druga in drugačna Švica, ki bi postala zgled preostalemu svetu. Človekoljubna dežela, ki namesto plastike izvaža vrednote in človeku dostojno življenje. Tukaj bi bili gotovo med prvimi. Čeprav zgodovina pravi drugače, za spremembo nista potrebni revolucija in sila. Dovolj je, da se zavemo resničnosti in dodamo sistemu tisto, kar mu manjka. Brez resničnih vrednot tudi sredi materialnega obilja ne moremo vedeti, da ga je več kot dovolj za vse.
Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec