Zadnjič sem v pričakovanju mesečnega cikla sanjala kolaž trenutkov, ko sem popuščala pod pritiski časov in običajev in končala nesrečna. Z ranjenim srcem, morda tudi dušo. Ki zelo dobro ve, kaj v resnici pomeni ljubezen in kaj to ni. In z vsakim neljubečim dejanjem do sebe zdrsne malo globlje v pozabo.
Zbudila sem se težka in nepripravljena na živžav tistega dne. Želela sem si, da bi me mož odnesel v samoto in z menoj v tišini preždel to notranjo neznosnost. Ker s počitniško razposajenimi otroki to ni mogoče, sem mu na kratko potožila o svojem PMS in poskušala skozi meditacijo ponovno začeti dan.
V umirjenem stanju sem opazovala podobe, za katere ljudje večkrat rečemo, da so ljubezen, pa niso. So strah, posedovanje. So ne-sreča-nje z nečim, kar vsi iščemo, tudi če se tega ne zavedamo.
V iskanju sprave med tem, kar je mogoče, in tem, kar živimo, sem se odločila, da se lotim nečesa, česar me je strah. S košnjo velikanskega travnika, ki v divjosti valovi v vetru kot gladina morja. Po nekaj urah zagrizene košnje sem ugotovila, da sem kot prerojena. V miru sem sedla pod drevo in vpijala vonj pokošenih trav in zelišč. V tem se je globoko iz mene zbudil spomin. Spomin sebe, kako se kopam v reki, in njega, ki me gleda. Kako se srečava z očmi, brez kakršnekoli zadrege ali želje. Preplavi me globok občutek ljubezni in osuplosti. V sebi začutim, da je to v resnici opevana večnost in resničnost naših odnosov. Videti nekoga v vsej lepoti in enkratnosti, samo zato ker je, in enako doživeti sebe skozi oči drugega.
Doma me pričaka mož s piškoti. »Da ti bo malo lažje,« se mehko nasmehne. »Moral bi me videti, kako sem kosila!« se zahihitam in zagrizem v vso sladkost, ki mi jo je dal, preden pokusim čokoladne piškote.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču