Poletje obožujem. Ker je tako polno obilja in priložnosti za sproščeno življenje. Ker tako vabi, da zlezemo iz svojih siceršnjih lupinic in si privoščimo kakšen priboljšek, ki si ga po navadi ne.
Danes sem si ga privoščila in se prvič letos kopala pod milim nebom v svoji priljubljeni reki. Temno zeleni počasni lepotici, ki se ob sončnem zahodu pozlati in jemlje dih v vsem miru, ki ga prinaša.
Hvaležna sem, da se je odprla sezona, ko bom ob začetku dneva lahko v samoti odvrgla oblačila in z vsakim koščkom kože čutila njen blagodejni vpliv. Legla ali hodila ob bregu, dokler me sonce in lahen vetrič ne posušita.
Tako rada sem in ob takšnih preprostih užitkih vem to še toliko bolj. Ker jim pustim, da zlezejo globoko vame, da se zapišejo kot posebne priložnosti, do katerih lahko zato dostopam vse leto. Zaprem oči in se spomnim, kako je občutiti hladno vodo na razgretem telesu, piš vetra in sončne žarke, ki se skozi košate krošnje dreves dotikajo moje kože.
Takšni trenutki imajo posebno moč, a jih premalokrat izkoristimo. Takrat, ko si jih dejansko lahko privoščimo, in takrat, ko si jih pričaramo le v mislih.
Letošnje poletje je idealen čas, da si jih naberemo vsaj nekaj. Dobro počutje v lastni koži je preverjeno neprecenljivo. To res vemo takrat, ko si ob kakšnem manj lepem dnevu ne le zaželimo oddiha, ampak se za nekaj minut z vsem svojim bitjem prestavimo v čas in občutenje, ko smo doživljali nekaj posebnega. Nekaj, kar nas je pobožalo, ohrabrilo, nekaj, kar je izvabilo iz nas vsaj iskrico veselja, da smo tu in da živimo. S tem lahko iz sebe po lastni želji v kateremkoli trenutku vnesemo v življenje tisto, kar nam manjka. In gremo naprej.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču