Nekega jutra sem občudovala tri bele golobe. Prvič, ko sem jih videla, so čepeli na kupu in počeli golobje stvari.
Malo pozneje sem jih spet srečala na poti v službo. Preprosto lepoto in milino, ki sem ji bila priča malo prej, je v drugo zamenjala živa groza. Dva goloba sta namreč končala pod avtomobilskimi pnevmatikami, tretji pa je v očitnem nemiru krožil okoli niju in s kljunom drezal v preminula prijatelja. Po nekaj neuspelih poskusih, da bi se rešil vsaj tretji, sem odnehala.
Nadaljevala sem svojo pot, v mislih pa sem bila še kar ob robu ceste in brez kakršnegakoli trajnega vpliva opazovala neomajnost tretjega, ki ni imel niti najmanjšega namena sam zapustiti prizorišča. Ugibala sem, ali ve, da sta mrtva. Kaj ga žene, da ostaja tam, namesto da bi poletel pod nebo. Ali so tako navezani drug na drugega, da jih ne more zapustiti? Kje je nagon?
Zvečer je bila njihova zgodba zaključena. Tudi tretji je obležal na cesti in predstavljala sem si, da so končno v miru.
Ni naključje, da sem se v tem času učila, do kod zmorem biti na voljo drugim, ne da bi pri tem poškodovala sebe. Kako se razlikujeta sebičnost in skrb zase. Ali je na prvem mestu pripadnost svojemu življenju ali tistim, s katerimi ga preživljamo v dobrem in slabem?
In čeprav je, kot ponavadi, odgovor v ravnovesju in dejstvu, da je vsaka situacija enkratna in zato zahteva tudi enkratno rešitev, je najprej res, da ne moremo dobro poskrbeti za druge, če najprej ne poskrbimo zase.
S to mislijo se začasno poslavljam od vas – prihodnjič bo z vami čudovita Urška Kaloper. Ko pride čas, se spet srečamo, do takrat pa poskrbite zase tako, da bo tudi drugim ob vas dobro v življenju.
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
