Moj dragi me rad pohvali, da znam biti zelo trmasta. In ima prav. Res nerada popuščam pri stvareh, ki so mi pri srcu. Kot sta na primer resnica in vljudnost.
Opažam pa, da je pri nekaterih ljudeh ravno naučena vljudnost vse, kar stoji med mano in njimi, da ne planejo v svoji pohlepnosti po čemerkoli že, kar bi radi imeli. Zase. Samo zase, ker je jasno, da samo taki preživijo. Zato namreč tudi gre. Ko se srečata dva svetova, od katerih eden ve, da je za vse dovolj, drugi pa grabi iz preživitvene (četudi namišljene) stiske, se nekaj uniči. Tisto, kar se ne da zgrabiti gotovo, prevečkrat pa še česa drugega. In tega enostavno nočem živeti.
Ironično ljudje, ki so že kaj izgubili ali pa imajo malo včasih ravno iz tega razloga, izberejo občutek, da ni tako slabo, da bi morali preko trupel, da bi preživeli. Tisti, ki imajo, pa se tresejo, da jim ne bi kaj zmanjkalo, in so pripravljeni storiti vse, da bi svoje obdržali pa tudi povečali. Saj nikoli ne veš kdaj, boš potreboval še več.
Za izjeme ni dovolj prostora v mojem razmišljanju, za razmislek, kakšno življenje soustvarjamo ali mu sledimo, pa si je zdravo vzeti čas. Ob vojnih grožnjah in drugih ogroženostih, ki jim nikoli ni konca, se je resnično vredno vprašati, kdo v vsej tej zmešnjavi bomo mi. Kakšna bo naša resnica? Kajti naša resnica je naš jutrišnji dan.
Na posvetih se vedno izkaže, da si zatiskamo oči pred resnico tam, kjer nas je strah bolečine. A resnica ne boli, ampak osvobaja. Boli tisto, kar smo ali pa česar nismo naredili zaradi strahu.
V današnjem svetu je premnogo dogajanj, ki skozi bolečino kličejo po razrešitvi. In če lahko ena sama iskra zaneti ogenj, lahko tudi drobna odločitev pripelje do nečesa velikega. Za vse. Sploh, če smo tudi malo trmoglavi.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
