Ljudje si delimo skupen fizični prostor, a v resnici vsak od nas živi v svojem svetu. V svetu, ki je stkan iz naših izkušenj, čustev, misli in dejanj.
Naši možgani zaznavajo delce in iz njih sestavljajo zgodbo, zato se nam zdijo ljudje in odnosi poznani. To nam pričara občutek varnosti, hkrati pa nas zavede, da prehitro verjamemo, da vemo, kaj kdo misli in kakšen človek je.
Odkar vem za to, si mnogokrat predstavjam, da človeka pred seboj ne poznam, čeprav si morda deliva dom že dobro desetletje. Ta taktika se je izkazala za izjemno osvežujočo, misel, da se v resnici vsak trenutek lahko srečamo znova, pa resnična. Odnosi tako z leti zorijo, iskrica ne ugasne, rutina pa postane prijateljica, ki poskrbi, da se po nepotrebnem ne ukvarjamo s stvarmi, ki lahko tečejo same od sebe.
Namesto rigoroznih odnosov postanejo ljudje kot planeti, ki se vsak v svojem tempu gibljemo po svojih krožnicah. Enkrat bližje, drugič dlje, vedno pa z možnostjo, da se srečamo in delimo svoj svet z drugimi. Leta sem srečevala ljudi, ki so takšen odnos zamenjevali za hladnost, ker niso poznali drugačne vrste ljubezni, kot take, ki te tišči za vrat in ne pusti dihati.
Zdaj pa lahko rečem, da sem našla kar lepo število ljudi, ki radi dihajo z mano. Ljudi, ki so po izkušnji spoznali, da je takšen odnos veliko bolj sproščen, ljubeč in – prejšnjemu verjetju navkljub – naredi prostor za veliko bolj pristno bližino, kot smo je vajeni. Včasih nas zna obet takšne bližine prestrašiti, ampak večina strahov je praznih. Če si upamo le malo počakati, izginejo in potem spoznamo, da smo narejeni za pristno bližino in za nenehno spoznavanje sebe in sveta. Z lastno glavo in srcem.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
