V otroštvu sem imela veliko časa za opazovanje in razmišljanje o življenju. Med tednom v toplem objemu babičinega vrta, med vikendom v naročju prostranih travnikov in gozdov.
Nekega dne smo na vrtu gostili starejši par. Ko je bil čas, da se malo podružijo z nami, otroki, me je gospod posadil na koleno in vprašal: »Kaj boš pa ti, ko boš velika?« Odgovorila sem mu: »Ko bom velika, bom spremenila svet.« Za omizjem je zavladala grobna tišina. Starejši so se v zadregi spogledovali, potem se je gospod le zbral in elegantno rešil zagato z vprašanjem, ali ne bi bila raje učiteljica, zdravnica ali trgovka. Sledil je smeh olajšanja, jaz pa sem zdrsnila nazaj na vrt s polno glavo vprašanj o svetu, v katerem živim. Zakaj se je odraslim zdel moj odgovor tako nezaslišan?
V moji glavi je bilo to veliko bolj preprosto, kot se je pozneje izkazalo, da je. Spremeniti svet, namreč. Takrat še nisem vedela, da bom za to morala sprejeti svet takšen, kakršen je, in spremeniti sebe. Zapuščati trdovratne zapore strahu in se vračati v naročje, v katerem mi je bilo jasno kot beli dan, da je življenje z malo več razumevanja in ljubezni lahko čisto drugačno.
Ta deklica še danes zori v žensko, ki je zunanji blišč in vrišč ne zapeljeta kar tako. Ker ve, kar je včasih slutila. Da ni tu zato, da bi slepo sledila, ampak da po najboljših močeh soustvarja svet, ki ga je videla kot otrok. V njem ste, dragi ljudje, nadvse dobrodošli, da ga raziskujemo skupaj.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču