To je bila svoje čase priljubljena parola, za katero pa, priznam, še danes ne vem, kaj točno je pomenila. Kot starš in svetovalka pa se vse bolj zavedam, da smo, preden ta prihodnost pride do nas, mi prihodnost svojih otrok.
Zato ker imamo neomejen vpliv na otroke v letih, ko nimajo nikakršnega filtra, ki bi jih ščitil. Ker nas neizmerno ljubijo, čeprav tega z obnašanjem ne pokažejo vedno. Zato ker naš odnos do njih postane del njihovega notranjega glasu. Zato ker danes gradimo ali pa uničujemo svet, v katerem bodo živeli. Zato ker si zaslužijo najboljše.
Zaradi njih, če ne zaradi sebe, bi lahko pogosteje razmislili, kako je tako preprosta ideja lahko ena tistih, ki nam spremeni življenje, ki spremeni nas same.
Medtem ko znanost raziskuje, ali se rodbinske zgodbe dejansko zapišejo v genski material ali ne, se lahko zanesemo na zdravo pamet. Za koliko zgodb smo slišali, da se ponavljajo iz roda v rod? Prevare, alkoholizem, samomori? Popotnica se ne konča s temi očitnimi tovori. Tukaj se komaj začne.
Nezmožnost ljubiti sebe in druge, trgovanje z ljubeznijo, manipulacije, jeza na moške, ženske, strahovi in z vsem tem nevidne vsebine, ki bodo nekoč močno zaznamovale otrokovo življenje. S tem, kakšni in kakršni smo. Tam in takrat bomo ponovno srečali sebe.
Zato ni vseeno, ali verjamemo, da je življenje naše in ga kot odrasli lahko živimo po svojih merilih ali ne. Ali si upamo iz popotnice ustvariti najboljšo pot, kot jo zmoremo zase in za svet.
Prvi korak k temu je, da zaupamo, da je to mogoče. Drugi morda že to, da pustimo temu in podobnim zapisom, da nam predramijo srce. Otroci nas berejo kot odprte knjige, hkrati pa v resnici nikoli ne obupajo nad nami. Pokažimo jim, da se da. Da je vredno.
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"