Pred dnevi sem dobila povabilo, da odpotujem v Indijo. Vse, kar moram prispevati, je, da spakiram kovčke in se pojavim na letališču ob pravem času. In sem ostala brez diha in besed.
Možgani so preštevali vse razloge proti, srce pa je bilo že tam in bilo mi je jasno, da je to eden izmed tistih trenutkov v življenju, ko vajeti prevzame nekaj, kar je veliko širše od življenja, kot ga v večini poznam in živim.
Tisti z izkušnjami pravijo, da je Indija sveta dežela, v kateri je vse mogoče in kamor prideš, ko si tja povabljen, in ne na lastno željo.
In moja izkušnja mi pravi, da je res tako. Nikoli prej nisem zares razmišljala, da bi se odpravila tja. Odkar pa se je pojavila možnost, da grem, me ob misli na obisk obliva čista radost in nekje globoko v sebi se čutim dobrodošlo kot še nikoli prej in nikjer.
Morda sem res dozorela, da doživim sebe, ko sledim srcu in se prepuščam življenju, da me ponese, kamor mi je namenjeno. Da zaupam. Da se poklonim številnim resnicam, ki se jih že leta trudim živeti doma.
Ker so univerzalne. Niso vezane na prostor na zemeljski obli, na verovanje, ampak na prostor znotraj vsakega izmed nas. Tam smo vsi enaki, na zunaj pa kakor kdo.
Brez prijateljice, ki sledi svojemu srcu in mi ponuja to prekrasno izkušnjo, bi preteklo še kar nekaj vode, da bi se mi ponovno potrdil rek, da žanjemo tisto, kar sejemo. Pa tudi, da so pravo bogastvo v življenju ljudje. Sploh tisti, ki si upajo svoje resnice tudi živeti. In so zato neprecenljivi že samo zato, ker so. Kjerkoli jih srečamo.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču