Ob rojstvu prvega otroka sem bila trdno prepričana, da bo odraščal v naravnem okolju brez človeških iznajdb, ki jih živimo vsi, pa kljub temu dvomimo, ali so dobre za nas. Potem se je zgodilo življenje.
Danes ne vem, kako sem si domišljala, da otroci do polnoletnosti ne bodo vedeli, da obstaja vzporeden digitalen svet, ki je veliko manj naporen od resničnega in veliko bolj vabljiv.
Računalnik in telefon sta moji glavni orodji za delo. Možev hobi je raziskovanje novih tehnologij, naprav in programov. V šoli in vrtcu otroci občasno uporabljajo splet, hči hodi na tečaj robotike. Na neki točki je postalo jasno, da se bo treba ali sprijazniti s tem, da živimo v digitalni dobi, ali pa pustiti vse in se preseliti v divjino.
Po opazovanju in menjavanju taktik, kako se vsemu povedanemu navkljub zoperstaviti pastem virtualnega sveta, se je rodil odnos, ki je naporen, vendar zaenkrat deluje najbolje.
Namesto da bi se borila proti tehnologiji, sem začela otroke učiti, kako naj jo uporabljajo. Namesto da bi jim (nepravično!) očitala želje po tablici, skrbim za to, da skupaj preživimo čas, ki utrjuje tiste vrednote, ki jih tehnologija ne more dati.
Tudi v resničnem svetu obstaja cela vrsta vsebin, ki so za otroke popolnoma neprimerne. Nekatere od njih se pretihotapijo skozi zaščitne filtre enako kot na spletu. Za vse srčno upam, da ne bodo nikoli zasenčile prave vsebine, ki jo otroci nosijo v sebi. Za to namreč gre, kako kljub sodobnemu času ostati človek – tisti, ki se ni tako zelo spremenil časom navkljub. Tisti, ki ve, da problem ni v stvareh in časih, ampak v človeku in kaj počne z njimi in kako. Morda bi se morali poleg potencialne škodljivosti pametnih naprav ukvarjati s tem, da je najprej problematično to, da so tam, kadar in ker nas ni.
