Zadnja stvar, ki sem si jo privoščila, je knjiga ženske pesnice, ki je širom sveta očarala bralce s preprostimi in čutečimi izseki svojega doživljanja življenja in ljubezni.
Takoj, ko sem jo prijela v roke, so iz nje bušnili pogum, iskrenost, srčnost in sprejemanje sebe sredi nepredvidljivosti življenja in medčloveških odnosov.
Kot se je izkazalo, sem si poleg knjige kupila tudi obnovljeno vero v svet, kjer še lahko s samo desetimi besedami na celi poli papirja poveš nekaj, kar nas vrača v srce. Nekaj, kar vsi poznamo, pa smo preveč zaposleni z življenjem, da bi se ukvarjali s tem. Nekaj, kar odpira vrata do tistih delov v sebi, ki niso produktivni in se jih ne da prodati na trgu. Pa so vendar nekaj, kar nam da smisel, da lažje preživimo vse nesmisle, ki smo jih ustvarili v sistemu, ki ga živimo.
Iskrena, čuteča beseda me je spet začarala s svojo sposobnostjo, da me popelje v globine človeškega obstoja. Da lahko berem njo, pa hkrati berem sebe. Ker si na koncu koncev nisva tako različni. Kakor si nisva tudi midve. Ker je že obe grel obet čudovite ljubezni ali pa pekle solze prevar. Ker sva že zrli v nebo, cvetlico ali drevo in vedeli, da je življenje kljub vsemu lepo. Ker sva, vsem težavam navkljub, od kdo ve kod zbrali pogum in voljo za nov korak naprej. Ker sva že jokali od sreče in bruhnili v neukrotljiv smeh, ko je bilo najbolj hudo in najmanj primerno.
Vse to in še mnogo več se skriva v sleherni ženski. Vse to in še mnogo več se skriva tudi v poeziji. V nizu besed, ki jih prebereš v eni minuti, pa te lahko spremljajo vse življenje. Spomnijo na to, kdo v resnici si in kaj zmoreš. Četudi te hoče svet med ostalimi 1.439 minutami prepričati, da ni tako.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču