Maja Megla o kugi sodobnega časa: »Stres je kot cunami. Za sabo pusti opustušenje.«

Nekdanja urednica revije Mladine, nato pa dolgoletna novinarka za kulturo pri časniku Delo, se prvega leta svoje bolezni komaj še spominja.

Popoln zlom

Praktično čez noč so prišle fantomske bolečine, ki so se brez pravega razloga sprožale po telesu, mučile pa so jo tudi huda izčrpanost, nemoč za življenje in srčne aritmije

»Fizične bolečine so se brez razloga sprožalo po telesu, ostale z mano dva tedna in nato izzvenele, se vrnile čez nekaj dni na povsem drugo mesto na telesu, tam rovarile naslednjih štirinajst dni, zopet za nekaj dni presahnile in udarile drugje; najprej na enem prstu, nato na drugem, potem na zapestju, zatem so skočile še na drugo roko. Njihova jakost je bila kot pri zlomu,« v predgovoru svoje pravkar izšle knjige piše Maja Megla.

Ker so se bolečine pojavile na rokah, so ji onemogočile opravljanje tudi najbolj enostavnih opravil. Naenkrat ni mogla več kuhati, pomiti ali si odrezati kos kruha.

Bolečine so prišle nenadno, od nikoder in zaradi ničesar, in jo oropale vseh zalog energije, radosti in življenjske moči.

To mučenje je trajalo devet mesecev, ne da bi se Maja zatekla po pomoč k protibolečinskim tabletam, zaradi katerih bi gotovo postala odvisnica.

Nevrolog, ki je njenemu stanju nazadnje dal ime, ji je pojasnil, da so bolečine posledice hudega pretresa in povsem tipičen spremljevalec bolezni, za katero je zbolela.

Depresija telesa

»Res sem doživela močan pretres,« v svoji knjigi o stresu piše Maja Megla. »Službo sem izgubila v času, ko sem že bila dva meseca na bolniški, teden dni pred božičnimi prazniki, kljub nadpovprečni oceni delovne uspešnosti; podjetje (v katerem sem bila zaposlena skoraj dvajset let) pa je teden dni zatem končalo z milijonom evrov dobička.«

Ko je novi lastnik njene nekdanje založniške hiše v zgolj pol leta odpustil kar štirideset zaposlenih, da bi na izpraznjena mesta nato nastavil svoje ljudi, so preostali kolegi molčali, 'prijatelji' pa poniknili.

• »Pri petdesetih letih sem ostala brez službe in pristala v bolezni, zaradi katere si nisem mogla začeti urejati novega življenja. Večina tistih, ki sem jih doživljala kot najbližje, je izginila. Vsaj v mojih očeh sta krvoločnost in lakomnost družbe izgubili meje elementarne humanosti in zdrave pameti.«

Ekstremen stres, ki mu je bila Maja Megla takrat izpostavljena, je po mnenju nevrologa njene možgane vrgel iz ravnotežja, zaradi 'kratkih stikov' v možganih pa so se pričeli nenadzorovano pojavljati občutki strašnih bolečin. Da bi bilo še huje: za njeno bolezen stroka ne pozna zdravila, za popolno okrevanje pa mora pogosto preteči zares veliko časa.

»Ne poznam nikogar, ki bi mu uspelo prej kot v enem letu,« je bil z Majo Megla odkrit nevrolog, ki ji je nato še razložil, da ljudje za okrevanje od te bolezni potrebujejo v povprečju kar dve do tri leta.

Bolezen na srečo vendarle sčasoma izzveni sama od sebe, ko možgani ponovno vzpostavijo ravnovesje, do takrat pa se bolečine sicer redčijo, pa vendar vztrajno tudi vračajo.

• »Lahko boste štiri mesece povsem dobro, ko vas bo ponovno oplazilo, Ne ustrašite se. Vse to je povsem normalno.«

Maja Megla se je takrat po pomoč zatekla še k prijatelju psihiatru, ki ji je pojasnil: »Depresijo na telesu imaš.« Drugi zdravniki so kasneje dodali diagnozi fibromialgija in izgorelost.

Ko pride cunami

Z boleznijo, ki jo je prisilila tudi v osamo in izoliranost, se je Maja Megla spopadla z vsemi močmi, ki so ji še preostale, njen boj pa je prav zares trajal kar tri let.

V tem času je dodobra razčistila sama s seboj in prišla do dna vzrokom, ki so jo v dano situacijo pripeljali. Njo, Majo Megla, ki je do takrat verjela, da je ne more nič zlomiti in da je lahko vsemu kos. Izkazalo se je, da razkol med podobo, ki jo je gojila o sebi, in realno sliko ne bi mogel biti večji.

Takrat namreč še ni vedela, da je bila kot velik perfekcionist in deloholik naravnost predisponirana za razvoj depresije in izgorelosti.

»Na fakulteti sem v devetih mesecih opravila za dve leti izpitov, napisala diplomo, jo zagovarjala, opravila diplomske izpite, zaključila študij z desetko, najvišjo oceno, in za diplomo prejela študentsko Prešernovo nagrado. Vem, kaj sta trdo delo in stroga disciplina,« se avtorica spominja nekdanje Maje Megla, ki je poleg vsega uspela kar trideset let prakticirati jogo, zadnjih dvajset let pa vsako jutri tudi meditirati.

• »Sebe vidim tudi kot pogumno. Prepotovala sem velik kos nemirnega sveta, od Južne in Srednje Amerike, Afrike, arabskih dežel in Azije. Preživela sem mnogotero nevarno izsiljevanje, recimo dveh indijskih taksistov sredi noči na osamljeni cesti med dvema mestoma, nasilje petih moških na indijskem vlaku, ki so me obstopili, rešil pa meje zgolj trenutek prisebnosti, goljufije vseh vrst na Kubi, v Gambiji, Maroku in Egiptu. V perujski džungli sem doživela oborožen rop s streljanjem: na zatilju sem imela nabito pištolo, za hrbtom pa kriminalca, ki je v meni nerazumljivi španščini pobesnelo kričal vame. Takrat bi lahko tudi pritisnil na petelina. Sredi divjine amazonskega pragozda sem ostala brez vsega, le z oblačili na sebi. Kljub temu mi je uspelo priti nazaj domov. In noben posttravmatski sindrom me ni kasneje obiskal. Človek ve, da se v teh krajih podaja v nevarnosti. Problem nastane, ko življenje udari od tam, kjer naj bi bili varni. To je puščica, ki se zarije najgloblje. Kot cunami pretrese tista življenjska ogroženost (zloraba), ki pride od družine, 'prijateljev', sodelavcev, terapevtov, duhovnih učiteljev.«

Iskanje rešitev

Ker je hotela razumeti, kaj se ji je zgodilo, je pričela raziskovati in iskati rešitve. Seznanila se je z vsemi najnovejšimi spoznanji s področja nevroznanosti in raziskovanj možganov, odkritja pa so jo izdatno opogumila. Raznovrstne jogijske tehnike pa ji niso pomagale zgolj preživeti, temveč tudi zdržati.

Bolezen se je zlagoma, tako kot so jo vzpodbujali zdravniki, pričela umikati, po nekaj več kot dveh letih pa v svoji rušilni amplitudi tudi usihati.

Njeno življenje je zasijalo v povsem novi luči.

• »Prihajati so začeli novi ljudje, podporni, srčni, ljubeči. Odnosi s starimi, ki so ostali, so postali še žlahtnejši.«

Danes svojo trpko izkušnjo imenuje kar 'temna noč duše', vse, kar se je naučila o boleznih stresa (in o njih ve zares veliko), pa je pred časom zapisala še v zajetno knjigo o stresu, ki je pred dnevi izšla pri založbi Chiara.

Zlom v bolezen, ki je za tri leta ustavila njeno življenje, danes vidi tudi kot dragoceno izkušnjo. Zaradi nje danes ve, da je prav vsak človek zlomljiv in da ima prav vsak človek svoje meje: »Krhkost je človeku inherentna.«

Zase to zdaj zagotovo ve!

Priporočamo!

Maja Megla: Stres - kuga sodobnega časa

Knjiga Stres, kuga sodobnega časa je nastala po avtoričini dveletni bolezni, ko je za svoje nerazumljive bolezenske simptome iskala pojasnila in rešitve tako v nevroznanosti in medicini kot tudi v komplementarnih, holističnih in alternativnih zdravilnih sistemih.

V njej je združila najnovejše znanstvene raziskave, predavanja in zapise nevroznanstvenikov, nevrobiologov, psihologov, nutricistov, sociologov in zdravnikov, vsebino pa večkratno preverjala na spletnih straneh ameriških in britanskih zdravstvenih in raziskovalnih ustanov, kot so klinika Mayo, Tehnološki inštitut Massachusettsa (MIT), Johns Hopkins Medicine, Univerzitetni klinični center Maryland, Medicinska fakulteta na univerzi Harvard, Ameriška nacionalna knjižnica za medicino (US National Library of Medicine), ameriški laboratorij Berkeley, Kalifornijski tehnološki inštitut idr. ter jih dopolnila z znanstvenimi predavanji na odmevnih in priljubljenih konferencah TED.

V knjigi spregovori o stresorjih (tistih, ki si jih povzročamo sami in takšnih, ki nastajajo zaradi naših odnosov v družbi in njenih vrednot), o možganih  in njihovi povezanosti s črevesjem, o serotoninski dieti (za hujšanje in zoper depresijo), o raznovrstnih oblikah samo­pomoči (prehrana, diete, zelišča in prehranski dodatki) ter preizkušenih tehnikah za fizično in psihično regeneracijo.

Maja Megla je diplomirana literarna komparativistka. Bila je novinarka in urednica pri reviji Mladina in nato skoraj dvajset let pri časniku Delo. Področje njenega pisanja sta bili pretežno kultura in sodobna umetnost.

Na YouTubu smo našli njen kratek video portret iz leta 2014, ko je bila še novinarka kulturne redakcije, torej malo pred tem, ko je hudo zbolela.

Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"