Maja Paviln: Ko nas zajame lenobnost, a delo čaka

Vir: Jana
7. 7. 2017

Pred nekaj dnevi sem se zalotila, kako sem z odprtim učbenikom pol ure strmela v steno nasproti sebe. Zelo produktivno porabljen čas, kajne?

Namesto da bi se učila za predmet, ki že predolgo brije norca iz mene, sem se ujela v past svoje miselne predstave. Kaj naj rečem? Kot kaže, je še navadna siva stena bolj zanimiva od snovi v knjigi. Tu se pokažejo tri izmed mojih (manj) cenjenih lastnosti: bujna domišljija, lenoba in kampanjsko delo.

Pravzaprav lenoba in domišljija ustvarita zadnjo lastnost. Nekako se nikoli ne morem spraviti k nalogi, dokler mi voda že v slapovih ne teče po grlu. In to se mi dogaja neprestano. No, ne strmenje v steno, ampak to, da raje delam kar koli drugega, kot pa stvari, ki bi jih morala narediti, pa naj si bo to iskanje še nepoznanih serij na internetu (kot da jih ne gledam že dovolj), gledanje zabavnih videov mačk na Facebooku, maratonsko drsenje mimo slik na Instagramu, pospravljanje stanovanja, spanje ...­ ali pa (pazite, tu ne pretiravam) le celodnevno poležavanje v postelji, ujeta v svojih mislih. Prokrastiniram – odlašam z nujnimi stvarmi in se raje posvetim manj urgentnim oz. prijetnejšim nalogam. Namesto tega raje sanjam, kaj bi bilo, če bi bilo.

Poznate takšne misli, kajne? No naposled, ko sem izčrpala že vse druge možnosti in si ob tem nakopala še ves nepotreben stres, se pa vseeno spravim k nalogi, saj jo je konec koncev pač treba opraviti. V skodelico si nalijem nov odmerek kofeinskega napitka, vmešam goro sladkorja in na svoj seznam dodam še eno neprespano noč.

Maja Pavlin

Priporočamo