Nekoč sem imela zelo dobro prijateljico, najboljšo prijateljico, ki je o meni najbrž vedela vse. Torej vse, kar mora najboljša prijateljica vedeti.
Čeprav so me vzgajali z 'nasvetom', da lahko zaupam le sebi, pa je bila ona tista oseba, ki je prejela vse moje zaupanje ... le kako ne bi, ko pa je bila moja BFF. No, ne za vedno, saj je kmalu izdala moje zaupanje. Takrat sem prvič v življenju doživela panični napad. Ne zaradi informacij, ki jih je povedala drugim. Ne, panični napad sem doživela, ker je izigrala moje zaupanje. Vendar sem se takrat, še naivna punčara, odločila, da ji oprostim. Najino prijateljstvo seveda ni bilo nikoli več enako kot prej in kmalu se je začelo krhati. Kmalu sva od najboljših prijateljic postali le prijateljici, znanki in zdaj ... sploh ne vem, kaj se dogaja v njenem življenju.
Že pred tem sem imela težave z zaupanjem. Zelo težko sem ga komurokoli podarila, zdaj pa, čeprav je od tega dogodka minilo že več let, sem še veliko bolj previdna, komu se odprem. Prav zato me je presenetilo, ko je pred kratkim moje zaupanje strl še eden izmed prijateljev. Nekdo, ki sem mu, kot kaže, nevede poklonila ta dar.
Najbrž sem verjela, da bo znal biti dovolj dober prijatelj in določene osebne stvari, ki niso zadevale njega, kaj šele širšo javnost, zadržati zase. Seveda sem se zmotila. Na celi črti. Nekako mi je uspelo narobe preračunati njegovo željo po tem, da je v središču pozornosti, s 'kodeksom prijateljstva'. Ampak tokrat ne bom ponovila napake, ki sem jo naredila pred leti. Seveda bom zaupala ljudem (kljub trudu očitno tega ne morem spremeniti). Vendar vem, da ljudje, ki so izrabili moje zaupanje, nimajo česa iskati v mojem življenju.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
