Pred kratkim sem že pisala o svoji ruski dogodivščini. Omenila sem, da so me nekatere njihove besede presenetile – po pravici povedano, že kar razjezile.
Izlet je bil namreč študijske narave. Poleg zabav, druženja z našimi mednarodnimi novinarskimi kolegi in ogledovanja prečudovite Moskve smo torej imeli tudi predavanja. Predavanja, na katerih je več mednarodnih gostov predavalo o različnih medijskih temah.
V spomin se mi je najbolj zakoreninilo predavanje o uvajanju tehnologije v novinarstvo in o novinarski etiki. Predavanje, ki me je najbolj razjezilo. Predavatelji so namreč razlagali o vseh prednostih, ki nam jih uvajanje tehnologije v novinarstvo omogoča, pri čemer so zelo malo pozornosti posvetili temu, da bo prav razvoj tehnologije pripomogel k izumrtju novinarskega poklica (oz. vsaj zmanjševanju delovnih mest). Potem pa si je neka gospa drznila izjaviti, da tehnologija ni pomembna, da splet ne bo mogel nikoli nadomestiti časopisa, saj je le časopis večen, medtem ko se na internetu lahko vse izbriše.
Študentje iz vseh držav smo ob njeni izjavi kar onemeli. Še bolj bizarno pa je postalo, ko je eden izmed predavateljev izjavil, da naj novinarji kar pozabimo na etiko, saj ta ni pomembna. Po njegovem mnenju bi morali novinarji le paziti, da vedno preverjamo dejstva. Nekaj kolegov se je sicer poskušalo prepirati z obema intelektualcema, mene pa je tako zakuhalo, da sem raje ostala kar tiho. Šele pozneje, ko sem se pogovarjala s finsko kolegico, sem se nekoliko pomirila. Na dogodek, ki me je tako razjezil, mi je namreč pomagala pogledati z drugačne perspektive. Njihove izjave so bile seveda še vedno nedoumljive, a so bile pa vseeno zanimive s kulturološkega vidika. Bile so čudovit kazalec naših kulturnih razlik. V tem pogledu je bilo predavanje daleč najboljše.
