Vsi, ki me malo bolje poznajo, vedo, da sem velika podpornica pravic istospolnih parov. Ne vidim razloga, da bi se jih obravnavalo drugače kakor 'navadne' ljudi ... kar tudi so.
Moje mnenje je, da ljubezni me moreš vkalupiti. Ljubezen preprosto je, in če se zgodi med dvema odgovornima odraslima človekoma, ne vidim razloga, zakaj bi bilo to kakorkoli napačno. Slišala sem že veliko argumentov proti istospolnim parom in zakaj je prav, da so njihove pravice drugačne (omejene), kakor pravice 'navadnih' parov. Nobeden me še ni prepričal. Za vsakega sem lahko našla protiargument.
Če se osredotočimo le na pravico do posvajanja otrok, ki je, kot kaže, najbolj pereča tema pri vseh, ne vidim razloga, zakaj otrok brez staršev ne bi smel iti k dvema ljubečima osebama, ki si ga želita, se bosta zanj borila, lahko poskrbita zanj, mu lahko nudita vse, kar otrok potrebuje. Ali morda lahko vse to ponudita le starša, ki sta različnega spola? Močno dvomim, da je tako. Nekatere skrbi, da bodo otroka zafrkavali v šoli. Strinjam se, da bi se to lahko zgodilo, ampak prav tako se bi nanj spravili zato, ker rad bere, zato ker je malce močnejši, zato ker se ne oblači, tako kot se drugim otrokom zdi, da bi se moral.
Nekoč so imeli podobne težave nezakonski otroci, pa poglejte, kje smo zdaj. Ali se morda še vedno obravnavajo kako drugače? Morda je vaš argument ta, da dva človeka istega spola sama ne moreta imeti otrok, ampak prav tako jih ne morejo imeti ženske in moški, ki so neplodni. Se vam torej to zdi dovolj dober argument? Če vprašate mene, ni. In če le vpletete malo logike v vse podobne argumente, boste ugotovili, da ti niso tako dobri, kot ste morda mislili, da so.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
