Pred nekaj kolumnami sem pisala o tem, kako zelo mi gre na živce, ko me ljudje sprašujejo po mojem neobstoječem fantu.
Zato ker naj bi po mnenju drugih lahko bila srečna le, če bi bila v razmerju ali vsaj zaljubljena. Samska sem že tako dolgo, da sem se nekaj časa celo spraševala, ali se sploh lahko še zaljubim. Nekajkrat sem se namreč že opekla v ljubezni in nazadnje sem se zaobljubila, da se ne bom nikoli več zaljubila kar tako na vrat na nos. Zato sem kar nekaj časa zavestno odbijala ljubezen.
Govorila sem, da je ne potrebujem, da s takšnim človekom tako in tako ne bi želela biti, da mi je veliko boljše sami. In danes imam prav takšno mišljenje – ljubezni ne potrebujem ... vsaj dokler ne najdem tiste, ki mi bo spremenila mišljenje. Vendar pa sem se začela spraševati, ali je to res zgolj moje mišljenje ali pa sem se le tako dobro zdresirala. Res je namreč, da že dolgo nisem bila zaljubljena, ampak to ne pomeni, da mi določene osebe niso bile zares všeč.
Težava je, da so mi bile všeč tiste osebe, s katerimi sem že sprva vedela, da se ne more nič razviti – morda so bile v resnem razmerju, morda naju je ločevala kilometrina (in to ne pomeni, da je ta oseba živela na drugem koncu Slovenije), osebe, s katerimi nisem bila kompatibilna na značajski ravni, ali drugi podobni dejavniki. Začela sem se spraševati, ali morda prav iščem takšne ljudi, s katerimi nimam prihodnosti. Mogoče je to neke vrste obrambni mehanizem?
Če že od samega začetka vem, da odnos nima prihodnosti, ne morem živeti v iluzijah, in ko se 'zveza' konča ali pa se sploh ne začne, seveda nimam razloga, da bi bila prizadeta. Zgodba se ne more končati, če se sploh ne začne.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču