Nečesa na tem svetu preprosto ne razumem. Nacionalizma. Ne razumem, kaj je tako zelo pomembnega v poveličevanju enega naroda (svojega).
Razumem seveda, da je bilo to nekoč pomembno, ko smo ustanavljali svojo državo. Razumem, da je bila delitev na nas in na njih potrebna v zgodovini, ko je bilo od tega odvisno naše preživetje.
Danes se to ne dogaja zaradi preživetja. Danes je pomembno le to, da se imamo bolje od drugih, še posebej, da se nam godi bolje kakor 'tujcem'. Zato, ker nas moti, da v naši državi ne govorijo slovensko (ali vsaj angleško), zlasti če so priseljenci. Zato, ker v našo kulturo prinašajo njihovo – tujo. Zato, ker pričakujejo, da se jim bomo prilagodili mi. Le zakaj bi se jim morali prilagajati? Zato ker ...
Vsa ta nestrpnost se dogaja že ves čas, še toliko bolj pa je prišla do izraza v zadnjih nekaj letih, ko nas je zajel 'begunski val'. Bavbav vseh bavbavov. Vsi gledamo le na razlike med sabo, in to kako bomo morda (beri gotovo) prikrajšani za stvari, ki nam kot državljanom lastne države brezpogojno pripadajo.
Pozabljamo pa na to, da smo pod vso to zunanjo navlako še vedno vsi le ljudje. Vsem se po žilah pretaka kri, vsi potrebujemo zrak za življenje, vsi čutimo. Kultura se neprestano spreminja. Vsi se moramo prilagoditi drug drugemu in vsak se bo prilagodil, dokler bo njemu to ustrezalo. In če je največja težava v tem, da prišleki govorijo drugačen jezik kakor mi, mislim, da bi se morali zavedati, da v resnici nimamo težav. Slovenci smo občudovani, ker smo poligloti, in to nam lahko v življenju veliko bolj koristi kakor škodi.
Lepo bi bilo, če bi lahko zaživeli v pesmi Johna Lennona. You may say I'm a dreamer (Vem, porečeš, ti kar sanjaj op. a.)
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
