Maja Pavlin (kolumna) o obsedenosti s staranjem

Vir: Jana
25. 11. 2017

Na koliko različnih pregovorov in izrekov v povezavi s starostjo lahko pomislite? Jaz sem jih v nekaj sekundah, ko sem pisala prejšnji stavek, lahko naštela vsaj pet.

To nam med drugim kaže, kako obsedeni smo ljudje s staranjem. Ko si še mlad, se hočeš na vse pretege distancirati od oznake otrok. Ne počneš otročjih stvari, ne obnašaš se otročje in prav zagotovo nisi več otrok, temveč odgovoren samostojen posameznik. Ko odrasteš, pa se ob vsaki novi vpihnjeni svečki nekoliko streseš. Joj, pa sem res že tako star? Besedi otrok in star lahko zelo hitro pridobita negativen prizvok. Pa niti ni nujno, da sta bili mišljeni v negativnem pomenu.

Tudi sama doma velikokrat zavijem z očmi in izrečem besede: »Ja, mama/tata, tako je, ko postaneš star!« ali pa: »Joj, pa ne bomo spet poslušali te stare muzike.« Seveda ju s tem ne nameravam užaliti, temveč se le nekoliko pošalim. Vendar pa je težava v družbi, ki na starejše ljudi gleda kot na breme, na mlade pa kot na nevedne otroke. Zato je staranje nekaj negativnega.

Še težje je verjetno za ženske, ki jih primerjamo z rožami, katerih lepota se s staranjem posuši in oveni. Moški naj bi bili kakor vino – z vsakim letom naj bi bili boljši, bolj šarmantni in gosposki. Seveda resnica ni vedno takšna, ampak takšno je prepričanje. Lahko razumem, zakaj se ljudje bojijo vsakega novega sivega lasu. Razumem, ampak ne podpiram. Podobno je tudi z mladimi in otroškostjo. Lahko si otrok po duši, a to ne pomeni, da si tudi neodgovoren. Čisto vsak lahko v svet doprinese nekaj novega, nekaj dobrega. Ne glede na to, koliko si star.

Priporočamo