Maja Pavlin o ocenjevanju ljudi po statusu razmerja

Vir: Jana
25. 6. 2017

Včasih se mi zdi, da se kot družba nismo čisto nič premaknili od srednjega veka. To bi seveda lahko držalo za različna področja, ampak danes imam v mislih prav eno specifično. Zdi se mi namreč, kakor da se ljudi veliko prevečkrat še vedno ceni predvsem po tem, ali so v razmerju ali ne.

Sama nase sem bila vedno ponosna, da sem tako samostojna. Saj ni, da se zveze otepam, vendar je tudi zavestno ne iščem. Vse pride ob svojem času. Poleg tega pa mi za zvezo primanjkuje prav časa.

Poleg faksa, službe, prakse, družine, prijateljev, spanja in časa zase ... Nič od tega ne bi želela ali smela zapostaviti. Vendar pa se lahko vse zasuče, če pride tista prava oseba. Trenutno mi je ni nujno iskati, in zato se mi zdi, da gledam na svet z dokaj trezno glavo. Kdaj pa naj uživam, če ne zdaj, ko sem študentka? Zdelo se mi je, da vsi poznamo to 'pravilo'. A kot kaže, to veliko bolj moti nekatere druge – niti ne mojo družino, temveč nekatere posameznike moje generacije.

Ljudem bi namreč morala dati možnost, da se mi prikupijo. Morala bi sprejeti povabilo na pijačo, film, srečanje ..., tudi če se mi to zdi že vnaprej le potrata mojega in njegovega (njenega) časa. Veliko raje ne bi zbujala lažnega upanja nekomu, ki je verjetno čisto okej oseba.

V življenju sem imela tri velike ljubezni. Vsaj ena izmed teh bi me lahko prav lepo izkoristila, ampak me je dovolj spoštovala, da me je raje postavila na realna tla. Na začetku me je seveda bolelo, a lahko sedaj rečem, da je bil prav zaradi tega vreden moje ljubezni.

Priporočamo