Kot novinarka moram podpirati svobodo govora. To je namreč ena temeljnih sestavin demokracije in brez nje tudi mediji ne bi bili svobodni.
V teoriji jo seveda podpiram. Nekaj najbolj logičnega je, da se nam ne omejuje govora. Ampak presneto, da bi morali včasih in še posebno pri določenih posameznikih omejiti to pravico. Najbolj namreč sovražim zastrahovanje, posmehovanje in druge nerodne prevode besede 'bullying'. Ker ko pride do posmehovanja, ne delujemo pod pravico svobode govora, temveč se z njo okoriščamo.
In kljub temu da je to početje v veliki večini moralno obsojano, se še vedno prepogosto, če že ne ravno povsod, najdejo posamezniki, ki bi svojo samopodobo radi zgradili na način, da jo uničijo nekomu drugemu ... kar je popolnoma nepotrebno in lahko tudi zelo uničujoče za ponižano osebo. Vem, tudi sama sem bila večkrat na strani prejemanja takšnih udarcev, in lahko vam zagotovim, da so veliko več kot le boleči. Na koncu se namreč začneš spraševati, kaj delaš narobe. S čim si si jih zaslužil? Z nečim najbrž že, če se žaljivke nenehno ponavljajo.
Umikajo se sami vase, načrtno se osamljajo, saj ni zlomljena le njihova slika samega sebe, temveč tudi zaupanje v druge. Žal si sama ne morem razložiti takšnega dogajanja. No, razen na način, da je to prekletstvo ljudi. Vedno želimo, da se nekomu godi slabše kot nam. Mogoče zvenim kot že zlajnan cede, ker ves čas ponavljam to, ampak zares bi svet bil veliko boljši, če bi nehali misliti le sami nase in bi se pogosteje postavili v kožo nekoga drugega. Verjamem, da vam je težko. Ampak dajte, vseeno poskusite. In za boga vražjega, pomislite, preden odprete svojo govorilno odprtino.
