Pred kratkim sem se ponovno srečala s prijateljico, ki sem jo pred dobrim letom dni spoznala na enem izmed študijskih izletov. Ker ona živi v Nemčiji, jaz pa v Sloveniji, je bil najin kontakt zato omejen na klepet prek interneta. Prvih nekaj tednov je najino dopisovanje potekalo redno, z obširnimi odgovori in zanimivimi temami, nato pa je postalo vse redkejše.
Nazadnje sva se najbrž slišali le enkrat na mesec, zato so tudi teme pogovora postale vse bolj plehke in ponavljajoče se – v enem mesecu se lahko namreč veliko spremeni. Kako si? Kako gre študij? Kaj pa ljubezensko življenje? Si že našla koga? Saj poznate ta zlajnana vprašanja. Vendar pa sem z njo želela ohraniti stik. T
Takšna prijateljstva se navadno sklepajo na študentskih izmenjavah, ko si za določeno obdobje vržen med tujce in se zaradi lažjega preživetja obkrožiš z novimi prijatelji. Kolikor slišim, se po vrnitvi domov te vezi le redko ohranijo. To ne pomeni, da niso bile zgrajene na dobrih temeljih. Vendar pa je težko ohranjati prijateljstvo na daljavo. Tudi jaz sem nekajkrat že pomislila, da bi se nekoliko oddaljila in poskusila prekiniti stike. Čeprav sem vedela, da bi najbrž lahko bili najboljši prijateljici, če bi le živeli nekoliko bližje. Včasih se je težko spomniti na nekoga tako daleč proč.
Vendar pa nama je kljub temu uspelo ohraniti povezavo, da sva se zdaj, ko je dopustovala v moji bližini, lahko srečali in preživeli nekaj dni skupaj, se zabavali in na polno uživali v teh trenutkih, ko sva se lahko pogovarjali iz oči v oči. Spoznala sem, da je bilo to vredno vsega truda, ki sem ga vložila v to, da sem se včasih potrudila spomniti tudi nanjo.
