Končno sem si ogledala serijo, ki mi jo Netflix ponuja že več tednov zaporedoma. 13 razlogov zakaj. Verjetno ste že slišali zanjo, saj je v družbi sprožila kar nekaj polemik, od tega, da je svetu predstavila temo, o kateri se v javnosti ne govori, do tega, da je ta tabu preveč romantizirala.
Na samomor se namreč ne sme gledati kot na nekaj pozitivnega. Lahko vidim, da je serija (še pred tem pa knjiga) poskušala prikazati razloge, zakaj se je dekle odločilo za tako drastično dejanje. In pri meni je tudi uspelo, da je nisem že začenši obsodila.
Tudi sama sem se že srečala s to tako imenovano strahopetnostjo. Ko sem bila majhna, je bratranec, ki mi je bil zelo blizu, naredil samomor. Mogoče sem bila premlada, preveč nedolžna, ampak ga zaradi tega dejanja nisem nikoli obsojala. Nisem ga mogla videti kot strahopetca ... med drugim tudi zato, ker nisem vedela, kaj vse se mu je zgodilo pred tem dejanjem.
Serija odlično izpelje tudi ta vidik – odlično pokaže, da ljudje (pa ne glede, kako blizu smo si) ne vemo (celo ne moremo vedeti), kaj vse se je zgodilo določeni osebi, kako doživlja dogodke, ki jim mi ne bi pripisovali takšne teže, kot jim morda nekdo drug.
In to je še en dokaz, kako hitro lahko nevedneži obsojamo drugega človeka. Kako hitro lahko nekoga označimo za strahopetca. Premalokrat pa pomislimo na to, da mogoče to za nekoga sploh ni bila odločitev. Da oseba morda sploh ni videla druge izbire. Izbire, ki je seveda obstajala, a je bila njim neznana. In morda smo del tega dejanja tudi mi. Ozkogledni, obsojajoči ljudje, katerim pogled ne seže dlje od lastnega nosu. Ne pravim, da je to dejanje pravilno, ampak le, da svet ni tako črno-bel.
