Maja Pavlin o sovraštvu do drugih

Vir: Jana
16. 8. 2017

Pred kratkim me je zadelo, kako pogosto hollywoodski filmi prikazujejo najstnike, ki so, kot kaže, skregani z vsem svetom. Sovražijo to stvar in ono stvar, sovražijo to osebo in ono osebo.

Nekoč sem imela prijateljico, ki je bila zelo podobna tem filmskim najstnikom. Sovražila je svoje starše, še zdaj ne vem točno, zakaj, včasih je sovražila svoje prijatelje, a ne vem, zakaj se je vseeno družila z njimi (khm, nami), sovražila je šolo, profesorje, sošolce itd. Težko bi našla stvar, ki je ni sovražila. Skratka, bila je zelo negativna oseba, vendar ji je nekako še vedno uspelo pritegniti dokaj velik krog prijateljev, med katerimi sem bila dolgo časa tudi sama. Vse dokler se nisem zavedela, da takšne osebe resnično ne potrebujem v svojem življenju.

Seveda se tudi sama poslužujem te besede. Večinoma sovražim določena obnašanja – vzvišenost, egocentričnost, poniževanje itd. Sovražim tudi pajke ... in zagotovo se najde še kakšna druga stvar, do katere gojim tako močno čustvo. Vendar pa se pri dobri veri ne morem spomniti, da bi kadarkoli sovražila kakšno osebo. Velikokrat se je že zgodilo, da koga resnično nisem marala ali pa da mi je šel kdo pošteno na živce. Ampak kako bi lahko sovražila takšne ljudi, ko pa sem se jim na daleč izogibala in z njimi nisem preživela več časa, kot sem ga morala.

Opažam pa, da gre drugim ljudem ta beseda precej lažje z jezika kot meni. In zdi se mi veliko prepogosto uporabljena, da bi lahko vsakokrat tudi v resnici povzemala dejanska čustva govorca. Sumim, da želi večina z njo le pretiravati in tako vzbujati pozornost. Mogoče smo pa vsi kot molji, ki jih privlači svetloba svetilke. Le kako bi lahko drugače razložila to, da lahko tudi osebo, ki sovraži ves svet, obdaja kopica prijateljev.

Priporočamo