V gimnaziji smo morali pri predmetu psihologija narediti kolaž, ki naj bi povedal, kdo smo (oz. kako se vidimo sami). Dobro se spomnim, da je bila ena izmed sličic na mojem plakatu podoba vulkana.
Takrat se mi je zdela zelo dobra prispodoba. Kakor vulkan sem namreč tudi sama zadrževala ves pritisk v sebi ... vse dokler ni počilo. Priznam, da je to ena izmed mojih napak. Napaka, ki jo seveda v trenutkih izbruha občutijo tudi drugi, vendar pa najbolj škodi prav meni sami.
Delno je zanjo kriva moja vzgoja – »Če se z nečim ne strinjaš, se nasmehni, prikimaj, pri sebi pa si misli, karkoli želiš.« Najpomembnejše je bilo namreč to, da nisem naredila glasnega izgreda. K temu je seveda spadalo kritiziranje, prepiranje, očitanje itd. In tudi zdaj le redko povem ljudem v obraz to, kar si mislim o njih in njihovih dejanjih. Veliko raje o tem potožim kateri izmed prijateljic (moje pritožbe so postale že nekakšna vsakodnevna šala na moj račun) in se na tak način pomirim ali pa ugotovim, da sem določeno stvar vzela veliko preveč resno, kakor je dejansko bila. V takšnih primerih vidim, da je moja 'dvoličnost' lahko še kako uporabna.
Zato se je v resnici tudi nočem docela znebiti. Vendar to še ne pomeni, da se ne znam spremeniti tudi v pravega zmaja. Pred kratkim sem ga spet izpustila z vajeti in, bog, kako je to dobro delo! Na srečo se je znesel nad osebami, ki so si to zaslužile. Nad tistimi, ki so mi že predolgo drgnile živce, jaz pa sem mirno prenašala vse njihove izpade. Včasih pa žal nimam takšne sreče. Resnično mi je žal za tiste nedolžne duše, ki jih ožgem z izpljuvano lavo. Glede na to, kako redko izbruhnem, jih na srečo ne more biti prav veliko.
Besedilo: Maja Pavlin
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
