Študentska leta so ena izmed najlepših let, kajne? No, vsaj tako namigujejo večina filmov, knjig in celo naših sorodnikov. To je čas, ko prepotuješ svet, najdeš ljubezen in prave prijatelje, čas, ko si še vedno brezskrben in odmaknjen od realnega sveta.
Vendar pa je to obdobje lahko tudi precej stresno. V mislih nimam le bremena izpitov, študijskih obveznosti in skrbi, ali boš po pridobljenem nazivu sploh prišel do delovnega mesta, za katero si se tako močno trudil. Ne, to je tudi čas, ko naj bi se otroci osamosvojili.
Končno smo zakorakali v svoje tretje desetletje in naenkrat smo postali ptice, ki so dovolj zrele za letenje, a si še ne upajo zapustiti varnega gnezda. Do zdaj so nas starši ujčkali, za vse v našem življenju je bilo poskrbljeno, zdaj pa je napočil čas, da to nalogo prevzamemo mi. Čeprav je morda ne znamo.
Vendar pa nismo le mi tisti, ki smo zajadrali v še neznane vode. V temi slepo tavajo tudi naši ubogi starši, ki so bili do zdaj navajeni skrbeti za nas, nam ponuditi varnost in ljubezen. Naenkrat nihče od nas ne ve, kaj želi in kaj pričakuje od drugega. Mladiči se po eni strani še vedno oklepamo svoje otroškosti, po drugi pa neumorno sitnarimo o samostojnosti, starši pa nam hkrati želijo dati svobodo, po drugi strani pa želijo le poskrbeti za nas.
Zaradi tega se neprestano pričkamo, morda še celo bolj kot v svojih najstniških letih, ko smo si najstniki domišljali, da smo sposobni sprejemati svoje odločitve. In v teh neprestanih malih vojnah se premalokrat ustavimo in se postavimo v kožo svojega nasprotnika. Morda, le morda, je tudi on prav tako zmeden, kakor smo mi. Morda je treba le to, da na novo začrtamo pravila igre.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del