Nasilje v družini ne izbira niti časa niti družin. Dogaja se vsak dan, lahko vsakemu izmed nas, tudi (in še posebej) med koronakrizo. Kako so se v tem času organizirali v društvu SOS telefon in s čim se spopadajo, nam je povedala Maja Plaz, njihova dolgoletna predsednica.
Baje med trajanjem karantene ne dobite več prijav kot pred koronakrizo - ali ste zaskrbljeni, da bo število nasilnih dejanj v družini naraslo, pa zdaj zanje še ne veste?
Ob začetku krize zaradi novega koronavirusa, ki nas je dodobra izoliral od okolice, porasta klicev v našem društvu najprej nismo zaznali. Izkušnje iz tujine so pokazale, da se je v domovih, kjer je bilo nasilje prisotno že pred koronavirusom, še intenziviralo, pričakovali smo, da se bo pokazalo povečanje nasilja. Skrbelo nas je, kaj se dogaja v domovih in kako se žrtve spopadajo z nasiljem v še večji izolaciji, kot so je bile deležne pred nastopom ukrepov za preprečevanje širjenja okužbe. Vsaka kriza je tvegani dejavnik za nasilje, žrtve nasilja v družini pa so v nesorazmerno večjem deležu ženske, nasilneži pa moški.
Otroci so v družinah, kjer vlada nasilje, žrtve tudi, če niso neposredno deležni udarcev, zaznajo namreč vse, kar se v družini dogaja. Kjer so bili odnosi že pred nastopom koronakrize na meji nasilja, je postalo še bolj nevarno, da nekdo izbere nasilno vedenje za uveljavljanje svoje volje, saj se je odvisnost med družinskimi člani še povečala. Porast števila klicev smo zaznali v zadnjih dveh, treh tednih, je pa policija že v drugi polovici marca prejela večje število prijav zaradi nasilja v družini. Število klicev na številko našega SOS telefona za ženske in otroke - žrtve nasilja (080 11 55) se je v zadnjem času skoraj podvojilo, na nas se žrtve obračajo tudi prek elektronske pošte.
Kako se je vaše delo zaradi koronavirusa spremenilo?
Tako kot vsi smo se morale tudi s sodelavkami v našem društvu prilagoditi nastalim razmeram. SOS telefon deluje že 30 let, zdaj pa smo dosegljivi vsak dan med 12. in 18. uro. Žrtve nas lahko pokličejo tudi na številko 031 699 333, in sicer vsak delavnik med 9. in 15. uro. Številka je namenjena osebnemu svetovanju, ki zdaj poteka prek videoklica, lahko pa se vključite v psihoterapevtski ali svetovalni proces. Ravnokar sprejemamo prijave na online skupino za ženske, ki se želijo pogovoriti o svojih stiskah v medosebnih odnosih med koronavirusom, kar je naša dodatna ponudba. V okviru našega društva delujeta dve varni hiši, v obeh je bilo seveda treba prilagoditi delo, da poteka varno tako za tiste, ki tam bivajo, kot za zaposlene. Ker smo se zavedali, da bo v domovih več nasilja, čeprav na začetku ni bilo povečanega števila klicev, smo se intenzivno usmerile v razmišljanje, kaj bi žrtve potrebovale v tej situaciji. Skupaj z nekaterimi drugimi organizacijami smo tako okrepili ozaveščanje, povezali smo se s sofinancerji, s katerimi smo našli nekaj rešitev, spodbudili smo policijo, naj bo še dodatno pozorna na nasilje v družini …
Nam lahko opišete kakšen primer nasilja, ki se je zgodil v zadnjem mesecu dni, se pojavlja kakšen vzorec?
Povzročitelji nasilja so žal takoj izkoristili strah pred virusom tudi za domačimi zidovi. Tako je prihajalo do groženj, da bodo ob znakih okužbe vrgli iz stanovanja svoje partnerice in otroke, bilo je nekaj napadov z rokavicami, s katerimi so prej bili v trgovini … Ogromno je pritiskov očetov glede izvajanja stikov z otroki, čeprav so partnerice odšle zaradi nasilja. Želeli so namreč, da se stiki izvajajo kljub možnosti širjenja okužbe z virusom … Strah zaradi negotove prihodnosti je še povečal ujetost žrtev v nasilne odnose, zato je pomembno, da se nenehno informirajo, da možnosti poti iz nasilja obstajajo, kljub občutku, da se je vse ustavilo in da se nič ne da narediti. Nevladne organizacije za pomoč žrtvam delujemo, tu so še vedno krizni centri, varne hiše, svetovanja po telefonu, tu so centri za socialno delo - v akutni situaciji pa klic na policijo.
Kaj je najpogostejši vzrok za družinsko (partnersko) nasilje v času koronavirusa, imate morda kakšne podatke, kako je pri nas in kako po svetu?
Nasilje nad ženskami je družbeni problem, in ne samo problem posamezne žrtve. Tudi ko govorimo o nasilju med krizo zaradi koronavirusa, to v nesorazmerno večjem deležu prizadene ženske. Med trajanjem ukrepov za zajezitev virusa so se napetosti v družinah zagotovo povečale, vsakdo je moral najti neki mehanizem, kako se odzvati na stiske, ki so jih novonastale razmere povzročile. Ko govorimo o nasilju, vedno govorimo o zlorabi moči. Zlorabiti moč v času, ko nas pritiska zunanji objektivni dejavnik, je za povzročitelje nasilja še dodatno 'opravičilo'. Izgubil sem službo, otroci so sitni, ne delajo dovolj za šolo, skrbi me, kako bomo preživeli, in tako naprej. Pomembno je, da se zavedamo, da je nasilje izbira. Mi svoje vedenje izberemo. In nasilje izberemo pogosteje, če na svojo partnerico in na otroke gledamo kot na lastnino, kot na osebe brez lastne volje in pravic. Nasilne so tiste osebe, ki so prepričane, da je nasilje dopusten način doseganja njihovih ciljev. Kot rečeno, je vsaka kriza dodaten dejavnik tveganja za nasilje, in zelo pomembno je, kako kot družba nanj reagiramo. Žrtvam je treba ponuditi hitro in učinkovito pomoč, povzročiteljem pa jasno sporočiti, da so njihova vedenja nesprejemljiva, nezakonita in da jih bo doletela kazen.
Obenem pa je izjemno pomembno tudi ponuditi jim pomoč, da opustijo ta nevarna ravnanja, ki ogrožajo življenja. Pri nas tovrstno pomoč ponuja Društvo za nenasilno komunikacijo.
Kdaj ljudje pokličejo, ko je že zelo hudo ali se kdo opogumi prej – je še vedno veliko stigme?
Ozaveščenost je vse večja, čedalje več ljudi ve, da je nasilje nesprejemljivo, da se samo od sebe ne bo prenehalo in da imajo pravico da poiščejo pomoč. Stigma seveda še vedno je, zato je pomembno, kako kot okolica odreagiramo na nasilje, na primer pri sosedih. Pokličemo policijo, ponudimo pomoč sosedi, in sicer z besedo, gesto, informacijo. Naša izkušnja je, da vedno več ljudi pokliče za pomoč osebam, ki jih poznajo in za katere vedo, da doživljajo nasilje.
Videla sem televizijske oglase na temo družinskega in partnerskega nasilja. Skupaj z Društvom za nenasilno komunikacijo in Žensko svetovalnico ozaveščate ljudi, ki imajo zdaj težave. Kako ste se povezali – sami ali vas je povezala država?
V iskanju možnosti, kako priti do žrtev nasilja, smo se povezali z nacionalno televizijo, ki se je takoj odzvala in začela objavljati številke za pomoč žrtvam nasilja. Zelo dobro je sodelovanje z Mestno občino Ljubljana, ki se je takoj odzvala in namestila kontaktne številke v lekarnah ter zdravstvenih domovih, pridružile so se še nekatere občine; Mercator in Interspar sta dovolila oglaševanje s plakati v trgovinah, ljudje so pripravljeni deliti in oglaševati, odziv je bil res pozitiven in spodbuden, podpira nas tudi ministrstvi za delo. Seveda te tri organizacije nismo edine, ki delujemo na tem področju, klicateljice in klicatelje informiramo o vseh oblikah pomoči in različnih organizacijah.
Poskušali smo opozoriti na to, da organizacije, ki pomagamo v primerih nasilja, še vedno delujemo; treba je odpreti prostor, da se žrtve ali bližnji oziroma sosedje opogumijo, da poiščejo pomoč zase ali za nekoga, ki ga poznajo.
V enem izmed intervjujev ste dejali: ”Pridobljene pravice žensk niso samoumevne in so vsakokrat znova, sploh ob družbenih krizah, na udaru.” Kako se to odraža (ali se še bo) na naši družbi po koronavirusu?
Kot družba smo nagnjeni k obujanju 'dobrih starih časov', ki to seveda niso bili. Ženske so pravice pridobivale postopno, skozi stoletja, in tega nikoli ne smemo pozabiti. Velikokrat, ko ima del družbe občutek, da so ogrožene nekatere tradicionalne vrednote, se hitro odpre diskurz o že pridobljenih pravicah, kot na primer o pravici do odločanja o lastnem telesu. Mislim, da moramo biti kot družba budni, da se v imenu strahu pred širjenjem okužbe ali njegovi ponovitvi ne bi kršile pravice samo žensk, temveč tudi drugih ranljivejših skupin, in da moramo previdno sprejemati spremembe, ki nam še sledijo v imenu preprečevanja ponovnega izbruha virusa. Zgodovina nas uči, kako hitro v družbi vzamemo pravice tistim, ki so že v tako podrejenem položaju, ljudem, ki se proti sistemu težko borijo. Imeti moramo odprte oči in ušesa, kajti hitro se lahko v imenu višjega cilja nekoga postavi v podrejen položaj, in tega kot družba ne smemo dopustiti.
In še, da imamo zakone. ”A v določenih okoliščinah še vedno ne veste, ali bo sistem odreagiral, kot bi moral, da bo za žrtev ne bo dovolj hiter, kakovosten, učinkovit in koordiniran. Naša zakonodaja je dokaj dobra, a zatakne se pri konkretnih osebah, ki zasedajo konkretna delovna mesta.” Kako, da je na koncu vedno človeški faktor tisti, ki odloča o usodi žrtev, tudi otrok? Ste kdaj zaradi občutka nemoči dobili občutek, da smo družba, ki še ni zrela, da bi obvladala/odstranila ljudi, ki povzročajo nasilje?
Žal je res tako, da se zatakne pri konkretnih ljudeh. Na primer klic, v katerem klicateljica pove, da so ji na centru za socialno delo dejali, da naj se neha pritoževati čez nasilnega moža, saj so ji vendar pred tremi leti ponudili možnost umika v varno hišo, “pa ni hotela”. Če delamo na področju preprečevanja nasilja, je pomembno poznati zakonitosti dinamike nasilja in upoštevati, da bo žrtev odšla, ko bo pripravljena, in ne, ko ji mi rečemo, da mora to storiti. Seveda smo frustrirani, ker se bojimo za njeno varnost, ampak ona odloča o svojih korakih. In ko ponovno pride k nam, ji ponudimo pomoč, je ne zavrnemo. Zakonodaja omogoča odstranitev povzročiteljev nasilja iz domov, je pa zanimivo, da so se številni ob pojavu virusa najprej vprašali, kam bodo ti ubogi povzročitelji šli, če se izselijo zaradi nasilja v družini. Seveda je to tudi eno od vprašanj, predvsem zato, da se ne bi odselili nekam, kjer bi še naprej bili nasilni - vendar moramo paziti, da nas tak zadržek ne odvrne od izvajanja ukrepov, ki jih predvideva zakonodaja, torej, da se povzročitelj odstrani.
Strokovnjaki pozivate, da morajo sosedje prijaviti, če zaznajo (imajo trdne dokaze), da se za štirimi stenami dogaja nasilje. Poznam primer, ko se je k človeku zatekla soseda iz njegovega bloka, on je prijavil nasilje, na sodišču je moral velikokrat pričati, dobival grožnje od moža omenjene ženske, ki je povzročal nasilje. Kako zaščitite te ljudi, priče?
Dovolj je sum, ne potrebujete trdnih dokazov. Dokaze bodo zbirale pristojne institucije. Strinjam se, da se je težko izpostaviti kot priča na sodišču, vendar ste rešili življenje, nekoga zavarovali pred nadaljnjim nasiljem. Pomembno je spet, da sistem dovolj ostro reagira na grožnje storilca, da ga ustavi. Ni dopustno, da ste kot priča v strahu pred njim. Ko damo na tehtnico ali se izpostaviti ali ne, se vedno vprašajmo, kako bi se počutili sami, če nam osebe, ki bi lahko, ne bi ponudile pomoči? Ni lahko, je pa treba in prav je, da vsak od nas prispeva k zmanjševanju in odpravljanju posledic nasilja, saj gre za problem, ki se tiče vseh nas, in ne samo posamezne žrtve. In ne pozabimo, da so v družinah velikokrat žrtve otroci - kdo bo zaščitil njih, če ne odrasli? Če doživljate nasilje v družini, pokličite SOS telefon, na številko 080 11 55, ali se obrnite na katero od drugih organizacij. Tukaj smo za vas.
Konkretne številke in primerjava z minulim letom:
Na podlagi trenutnih statističnih podatkov ugotavljamo, da so kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke letos nekoliko v porastu. V obdobju od 1. 1. 2020 do 15. 4. 2020 je policija obravnavala 466 kaznivih dejanj nasilja v družini, za katere je bila podana kazenska ovadba (23 % več kot lani, ko jih je bilo 379).
Od uveljavitve ukrepov za preprečevanje širjenja bolezni, tj. od 16. 3. 2020, do 15. 4. 2020 je policija obravnavala 118 kaznivih dejanj nasilja v družini, kar je za slabih 15 % odstotkov več kot v istem obdobju lani, ko jih je bilo 103. Policija v vseh primerih odreagira in ustrezno ukrepa, v večini primerov pa je osumljencu izrečena prepoved približevanja.
Kazniva dejanja zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje pa so letos, glede na isto obdobje lani, nekoliko v upadu, in sicer je policija v letošnjem letu do vključno 15. 4. 2020 obravnavala 178 kaznivih dejanj (7 % manj kot v istem obdobju lani, ko jih je bilo 192). Ta kazniva dejanja so v upadu tudi v času od 16. 3. 2020 do 15. 4. 2020 glede na isto obdobje lanskega leta, in sicer jih je letos policija obravnavala 47 (lani 51).
V obdobju od januarja do sredine meseca aprila 2020 (od 1. 1. do 15. 4. 2020) so policisti na področju nasilja v družini obravnavali oz. ugotovili 608 prekrškov (2019 738). Izrečenih je bilo 277 ukrepov prepovedi približevanja (2019 302).
Policisti so v obdobju od 16. 3. 2020 do 15. 4. 2020 ugotovili 193 prekrškov (2019 211) s področja nasilja v družini. Izrečenih je bilo 64 ukrepov prepovedi približevanja (2019 101).
Odrejeno je bilo pridržanje osumljencev zaradi suma kaznivega dejanja nasilja v družini v obdobju od 1. 1. do 15. 4. 2020 (primerjalno v enakem obdobju 2019) v skupno 49 primerih kaznivih dejanj nasilja v družini (61).
V obdobju od 16. 3. do 15. 4. 2020 (primerjalno v enakem obdobju 2019) je bilo odrejeno pridržanje osumljencev zaradi suma kaznivega dejanja nasilja v družini v skupno 9 primerih kaznivih dejanj nasilja v družini (18).
V primeru pridržanja zaradi suma storitve kaznivega dejanja policisti zaradi zbiranja obvestil in dokaznih predmetov, ob obstoječih pripornih razlogih, osumljencu odredijo pridržanje do največ 48 ur, nato pa osebo privedejo k preiskovalnemu sodniku. Privedba k preiskovalnemu sodniku pa ni nujna, če okrožni državni tožilec po vseh zbranih obvestilih poda navodilo, da razlogov za privedbo ni. V teh primerih policija lahko ukrepa skladno s pooblastili po ZNPPol in osumljenemu izreče prepoved približevanja.
Tu so še statistični podatki o pridržanjih, ki so bila odrejena v povezavi s postopki obravnave prekrškov po 6/4 členu ZJRM z elementi nasilja v družini za obdobji 1. 1. do 15. 4. ter 16. 3. do 15. 4., oboje letos in lani (glede na zakonsko podlago - člen 109/2 Zakona o prekrških, ZP-1, pri čemer gre za kršitelje, ki so v pijanem stanju nadaljevali prekršek):
1. 1. do 15. 4. 2020 (primerjalno v enakem obdobju 2019)
2020: 61 pridržanih oseb
2019: 55 pridržanih oseb
16. 3. do 15. 4. 2020 (primerjalno v enakem obdobju 2019)
2020: 32 pridržanih oseb
2019: 15 pridržanih oseb
Vir: Generalna policijska uprava
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
