Maja Plisecka - njena magičnost je zavzela oder

Za sijajen prevod je poskrbela Nataša Jelić, ki je Majo Plisecki občudovala še kot zelo mlada baletna navdušenka. Osebno sta se srečali leta 2009 na Bledu, kamor je Maja, skupaj z možem, znanim skladateljem Rodionom Ščedrinom, pripotovala na povabilo Slovenske filharmonije.

»Moje besede o tem, kako me je v resnici navdihnila, da sem za vse življenje vzljubila ples in se mu posvetila tudi poklicno, so jo vidno ganile. Podpisala se mi je v svojo knjigo, jaz pa sem ji obljubila, da jo bom prevedla v slovenščino,« pripoveduje Jelićeva. V pogovoru nam je Nataša Jelić natresla vrsto zanimivosti iz knjige, ki ni klasično baletno delo, temveč sočno napisana zgodovina življenja v nekdanji Sovjetski zvezi.

Nataša, knjiga je tako briljantno napisana, da se zdi neverjetno, da jo je Plisecka napisala sama. Seveda pa ste s tem prevodom svoj lonček k popolnosti dodali tudi vi.

Maja Plisecka je bila zares nadvse karizmatična oseba. Odlikovala jo je posebna magičnost, s katero ni v hipu zapolnila le plesnega odra, marveč nedvomno tudi sleherni prostor, v katerega je vstopila. Ni bila le izjemna balerina, temveč vsestranska umetnica, izvirna, razmišljujoča in nadarjena pišoča avtorica. Tudi mene so že ob prvem branju njene knjige presenetili bogastvo, nasičenost, privlačnost jezika, s katerim podrobno opisuje čas, v katerem je živela. Navzlic pretresljivosti njenega pričevanja, grenkobnim tonom, ki pričajo o tem, da nekaterim dogodkom, ljudem, ki so v njenem srcu pustili pregloboko rano, preprosto ni mogla odpustiti, pa njeno pisanje prav tako prevevata neverjetno zabavna samoironija in hudomušnost. Zato seveda upam, da mi je kot prevajalki v slovenski jezik uspelo prenesti vsaj kanček izvirnosti in nagajive dovtipnosti balerine pisateljice Plisecke.

Z baletom se je srečala že kot majhna deklica, kajne?

Res je, Plisecka je odraščala v umetniški družini, saj je bila njena mati Rahil Messerer v mladosti filmska igralka, ki so ji, podobni 'perzijskim miniaturam' v nemih filmih dodeljevali vloge uzbeških žensk. Njen stric Asaf Messerer je bil »naravnost sijajen plesalec in začetnik virtuoznega sloga moškega solističnega klasičnega plesa.« Ob začetku njenega poklicnega baletnega življenja v Bolšoj teatru ji je stric zadal tudi nemalo muk, saj ji kot baletni mojster ni hotel dati solističnih vlog, da mu ne bi očitali, da ji daje prednost zaradi rodbinskih vezi. Kljub vsem nesoglasjem in zapletenemu odnosu s teto Sulamif Messerer (prav tako solistko Bolšoj teatra), ki je zanjo skrbela, medtem ko je bila njena mati v izgnanstvu, pa se lahko za svojo izjemno baletno pot zahvali prav njej. Posebej zanjo je namreč priredila slovito točko Umirajoči labod, ki jo je koreograf Mihail Fokin na glasbo Camilla Saint-Saensa izvirno postavil za Ano Pavlovo.

Vsa njena družina je imela svetopisemska imena in judovsko poreklo. Bi lahko rekli, da je bilo to za Majo takrat eno samo prekletstvo?

Veliko članom družinskega klana Plisecki-Messerer zvezde res niso bile naklonjene. Sorodstvo Messererjevih, ki je prihajalo iz Litve, in Pliseckijevih, po rodu iz Belorusije, je bilo zares mnogoštevilno. Glava družine po materini strani, njen dedek, Mihail Borisovič Messerer, je poleg tega, da je bil zelo dober zobozdravnik, saj so njegove »zalivke zelo dolgo in trdno držale«, prav tako »silno rad spočenjal otroke«. In ker je bila tretja ljubezen njegovega življenja Sveto pismo, je vsem 12 otrokom, ki so se mu rodili v dveh zakonih, nadel »zveneča svetopisemska imena«. Ki pa so prav vsem v življenju pod stalinskim režimom, polnem sumničenj, ovadb in obtožb, prinesla le skrbi in nesrečo. Vsi so umrli mladi, večinoma po dolgoletnih mučenjih po zaporih in taboriščih ali pa zaradi maltretiranja oblasti.

V Bolšoj teatru je bila vrsto let solistka, plesala je najbolj zahtevne vloge – imela pa je menda najnižjo plačo v ansamblu.

Njen vzpon po gledališki lestvici ni bil prav nič lahek, saj si je morala, kot pravi sama »dobro obdrgniti boke«. Vseskozi se je bojevala »z absurdnimi časi, brezčutnimi, ogabnimi ljud­mi«, predvsem z vodji baletnega ansambla, ki so jih nastavljali po politični liniji. Čeprav je bila komsomolka (članica Komunistične mladinske organizacije, op. a.) in je po svojih močeh »zvesto služila domovini«, se je neskončnega političnega izobraževanja bolj kot ne izogibala. Zato so jo imeli za »lenuhinjo, apolitično osebo, zlonamerni element«. Tudi naslova zaslužne umetnice, za katerega jo je po uspešnem nastopu pred Stalinom ob njegovem rojstnem dnevu predlagalo vodstvo gledališča, ji niso dodelili zlahka, saj mu je zaradi njene »neposlušnosti, politične nezrelosti in svojeglavosti« močno nasprotovala prav komsomolska organizacija.

Tudi tujih jezikov se niso učili, da ne bi koga zaneslo čez mejo – kako se je ob tem počutila?

V knjigi, da se je počutila neumno, ker ni govorila tujih jezikov. »Nepismena, kot vsi prebivalci moje dežele – le kdo in zakaj bi v sovjetskem zaporu sploh potreboval tuje jezike, razen zato, da prikliče nesrečo – sem si lahko pomagala le z medmeti ali gestami«. Ko so ji končno dovolili, da je lahko s svojim ansamblom gostovala v tujini, je za pogovor s številnimi zanimivimi sogovorniki vselej potrebovala prevajalce, ki pa so umetnike na potovanjih pogosto spremljali tudi z namenom, da bi doma podrobno poročali o tem, kako so se vedli in o čem so se pogovarjali.

Balet je bil posvečena umetnost, s katero so se komunisti radi ponašali. Vsakega predsednika ali diplomata so vlekli v Bolšoj na Labodje jezero, ki ga je kar 30 let plesala Plisecka.

Balet Labodje jezero Petra Iljiča Čajkovskega je odigral v balerininem življenju »odločilno vlogo«. Odplesala ga je kar osemstokrat. In plesala »eno celo življenje«. Labodje je za vsako balerino posebna preizkušnja, saj od balerine zahteva ogromno umskih in fizičnih moči. Po vsaki predstavi Labodjega se je počutila naravnost »opustošeno«. Kitajski voditelj Mao Cetung ji je ob koncu predstave, ganjen do solz, na oder poslal velikansko košaro belih nageljnov. Z visokimi gosti se je pozneje v tako imenovani »imperatorski loži« Bolšoj teatra Labodjega do sitega nagledal tudi Nikita Sergejevič Hruščov. Ob koncu svojega predsednikovanja, se je z Majo na nekem sprejemu pošalil: »Le spomnim se, da si bom moral zvečer znova ogledati Labodje, že v želodcu začutim slabost. Balet je seveda čudovit. A vse ima svojo mero. Potem se mi pa vso noč sanja o belih tutujih, ki se spreminjajo v tanke.«

Ko ravno omenjate Hruščova. Menda ji je celo nekoč rekel: »Preveč lepo ste oblečeni, živite bogato?«

Odločitev, da ne bodo slabše oblečene od balerin, ki so lahko gostovale po svetu, je nekoč padla v garderobi Bolšoj teatra med »plemenom« »doma čepečih« plesalk. A zato je morala Maja »preplesati« na tisoče malih klubskih odrov, neogrevanih prizorišč z neravnimi tlemi, prehoditi na stotine trnovih poti, ohladiti, izmučiti noge ...« In svojo eleganco plačevati zares krvavo. Kakovostna uvožena oblačila ji je drago prodajala podjetnica Klara. Na številnih sprejemih v Kremlju ali na veleposlaništvih se je Plisecka pogosto pojavljala v napol teatralnih, vpadljivih oblačilih. To je bil njen protest. Celo topoglavi voditelji so čutili da nekaj ni prav, da je preveč načičkana in prav nič podobna drugim sovjetskim ženskam.

Eno od najbolj neverjetnih poglavij je tisto o gostovanju v New Yorku, ko si je baletni ansambel v hotelski sobi pekel sendviče. Jedli naj bi celo pasje konzerve.

Maja Plisecka je na čisto pravo gostovanje na Zahod prvič odpotovala šele pri 33. letih. Ameriškemu občinstvu se je najprej predstavila v stari newyorški Metropolitanki s svojim paradnim baletom Labodje jezero. V Herald Tribunu so jo primerjali z znamenito operno divo: »Plisecka – baletna Callasova«. A ob vsem uspehu in blišču so sovjetskim baletnikom namesto dnevnic – kot so se šalili – plačevali »bednice«. Sama je na predstavo prejemala 40 dolarjev, a le v tistih dneh, ko je nastopala, medtem ko so bili člani baletnega zbora plačani le po 5 dolarjev na dan. »In kako naj človek preživi s 5 dolarji?« se je upravičeno spraševala Maja. Ves denar, ki so ga sovjetski umetniki zaslužili na gostovanjih v tujini, naj bi namreč, po njenem pripovedovanju, romal v državno blagajno. Ali natančneje v žepe sodelavcev državne agencije Goskoncert, ki je organizirala njihova gostovanja v tujino in njenih zahodnih sodelavcev.

Skrivati je morala, da ji je rože v hotel, ko je nastopala v New Yorku, poslal znameniti plesalec Rudolf Nurejev, ki je zahod zaprosil za politično zatočišče.

Med drugim ameriškim gostovanjem Bolšoj teatra, leta 1962, je Majo Plisecko v hotelski sobi presenetil pravljičen šopek oranžno vijoličastih vrtnic. V šopku se je skrivalo tudi pozdravno pisemce od Rudolfa Nurejeva, v katerem ji je čestital za uspeh. Četudi bi ji v njem napisal svojo telefonsko številko ali naslov, se ga ne bi upala poklicati in se mu zahvaliti. Sovjetska propaganda je prebežnike opisovala kot »peklensko zalego«. Ljudje si niso upali na glas niti izgovoriti priimka Nurejev. Kakršnikoli stiki s tem izjemnim plesalcem so pretili z »najmračnejšimi posledicami«. Tudi njo so nenehno preizkušali in vabili naj ostane na Zahodu. Vendar je te sanje pri priči ustavil strah, saj se je bala, da jo bodo ubili ali ji polomili noge, da se več ne bi mogla preživljati z baletom.

Svojih 50 let je praznovala z Bolerom v Bruslju, 60. letnico s predstavo Dama s psičkom. V obeh predstavah je bila 50 minut na odru. Ali ni običajno, da balerine aktivno plešejo nekje do 45 leta in redko v glavnih vlogah?

To, da je Bejartov 16-minutni balet odplesala na 50. rojstni dan, sama, na mizi, bosa, brez trenutka predaha (moški so solistko spremljali na tleh, okoli mize), zvesto sledeč Ravelovemu stopnjevanju ritma, je ponosno štela med svoje izjemne dosežke. Sicer pa je bilo v Bolšoj teatru v navadi, da so balerine svoja – kot se je izrazila – »zoprna« leta praznovale »ponosno sedeč v soju žarometov v loži, ki je bila najbližje odru«, vendar ne Maja. Petdeset let na baletnem odru je praznovala oktobra 1993 v Bolšoju, stara 75 let, sredi še enega državnega prevrata, v baletnih copatih, skupaj s številnimi baletnimi zvezdniki iz tujine. 

Besedilo: Smilja Štravs // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču