Maja Plisecka - od maminega zaporniškega tovornega vagona do od južnega sonca prežgane andaluzijske plaže

Njeno ime danes velja za sinonim belega klasičnega baleta 20. stoletja, iz njene nedavno tudi v slovenščini izšle življenjske izpovedi Jaz, Maja Plisecka pa jo bomo lahko spoznali tudi s človeške plati. Dejstvo, da se je pisanja svojega življenjepisa lotila kar sama, je zgolj garant, da bomo to veliko žensko in umetnico spoznali malodane iz prve roke.

»Najbolj sem si želela povedati resnico. Resnico o svojem življenju. In s tem odstreti tančico z življenja baletnih umetnikov v prvi deželi socializma. V 'prvi velesili na planetu' na področju plesa,« uvodoma piše Maja Plisecka – balerina, ki je leta 1991 v roke vzela še pero in se lotila pisanja prvih poglavij lastne biografije.

»Knjiga je nastajala na samem prelomu epoh. Kar je bilo še včeraj pogumno ali celo neizrekljivo, je zastarelo, kot bi mignil, v enem samem dnevu življenja. Kot bi se sprožil plaz tekmovanj, kdo bo še nedavno vsemogočne organizacije in najvišje vladarje obsul z več zmerljivkami. Rojevala se je nova konjuktura. Konjuktura dovoljene predrznosti.«

Prav ob pisanju zadnjih poglavij je zavel nov veter.

»Ljudje smo imeli politikov čez glavo. Zasuli so nas s srditimi zmerljivkami in ostudnimi pomijami. Siti smo bili prebiranja o spletkah in grdobijah boljševikov. Kaj, ko bi se tudi jaz, zdaj, ko sem se zavedela nove konjukture, izognila opisovanju vpletanja KGB-ja v mojo usodo? Kaj, ko bi se spominjala le svete umetnosti in baleta?« se je spraševala, a tudi kar takoj odločila: »Ne, ničesar ne bom spreminjala. Ničesar ne bom prilagajala. Vse bom pustila tako, kot se mi je zapisalo.«

In Maji Plisecki se je zapisalo zares veliko.

V skoraj 500 straneh je svoje življenje, skupaj z vsemi ljudmi, ki so jo tako ali drugače zaznamovali, popisala v najbolj zanimive detajle in nam mimogrede pred očmi naslikala tudi življenje ljudi v Rusiji, ko ji je vladal še zloglasni Josef Stalin.

Sandalčki v potočku

Plisecka se je rodila konec leta 1925 v Moskvi in bila naj bi samovoljen otrok in prava mala 'lumpa'. »Pustila sem, da so mi prvi sandalčki odpluli po potočku. Namesto ladjic, ki sem jih videla na starinski poštni razglednici,« piše Plisacka o enih od svojih prvih spominov iz ranega otroštva.

»Kakšna sem torej bila pri petih letih? Rdečelase, vsa pegasta, z modro pentljo v laseh, zelenih oči in belkastih obrvi. Imela sem čvrste noge in napeta stegna. Ko sem bila še čisto majhna, sem stala na posteljici z mrežo, se z rokami držala za mrzlo in skrivljeno palico ter počepala in se dvigovala, sledeč taktu hripavega glasu pestunje Varje ... Morda sem si prav s temi vajami, ki sem jih izvajala dneve in dneve, dobro okrepila noge. Ko sem prerasla zibelko, sem tako vneto tekala po prstkih, da sem naredila luknje na vseh čeveljčkih. Utrujenosti nisem poznala. Če so me hoteli spraviti spat, so se morali kar pošteno potruditi.«

Takšna je bila tudi mama Maje Plisecki. Bila je filmska igralka, a tudi ženska mehkega in samosvojega značaja. »Ko so jo leta 1938 aretirali in od nje zahtevali, naj podpiše, da je njen mož špijon, izdajalec, diverzant, udeleženec zarote proti Stalinu, in tako dalje – jih je odločno zavrnila. Za tiste čase je bilo to junaško dejanje. Kaznovali so jo z osmimi leti zapora.«

Žal je bilo njeno uporništvo takrat zaman. Oče Maje Plisecki je izginil leta 1938 med političnim pregonom v času diktatorja Josefa Stalina.

»Ob svitu, le nekaj ur pred prvim majem, okoli pete ure zjutraj, so stopnice zaškripale pod železno težo nenadnih korakov. Prišli so po očeta. Slovite zgodnje jutranje aretacije so že neštetokrat opisali v knjigah, odigrali v filmih in na gledaliških deskah. Ko pa to doživiš tudi sam, je, verjemite mi, resnično grozno. Neznanci. Grobost. Preiskava. Vsa hiša obrnjena na glavo. Tuleča, krčevito se oprijemajoča, noseča – s trebuhom do tal, vsa razkuštrana mati. Glasno v polsnu jokajoči, prebujeni bratec. Oče, bled, kakor sneg, se oblači s tresočimi se rokami. Nerodno mu je. Odtujeni obrazi sosedov. Objestna priča, s prižgano cigareto v zobeh, hišnica Varvara, ki ne zamudi priložnosti, da bi se priliznila oblastem. (»Naj vas že enkrat vse postrelijo, prekleta sodrga, sovražniki ljudstva!«). In jaz, anemična, prestrašena enajstletnica, ki niti ne razumem dobro, kaj se v resnici dogaja, imam otroško glavico polno le raznih arabesk in attitud.«

Hči 'sovražnikov ljudstva'!

Maja Plisecki je bila tako stara komaj 11 let, ko so prišli po njenega očeta, mati pa kmalu zatem deportirali v Kazahstan. Takrat je tudi uradno postala 'otrok sovražnikov ljudstva', zaradi česar ni smela zapustiti države niti, ko je bila že uveljavljena balerina. Šele šest let po Stalinovi smrti, ko jih je imela že 34 let, je z Bolšojem prvič odpotovala na gostovanje zunaj ruskih meja – t.j. v ZDA.

»Kar nekaj let nisem izvedela resnice o materi in očetu. Pri drugih se je vse zdelo nekako logično, časi so bili pač težki. Kadar je šlo zate, pa si pričakoval, da bo vse že nekako minilo, da se bo srečno končalo. Da bosta mati in oče, oblečena v pražnja oblačila, zdrava, lepa in nasmejana, nenadoma vstopila v Mitino tesno sobico na Ščepkinovi, me objela in se me razveselila.«

Tudi o materini bridki odisejadi je izvedela šele veliko let kasneje. Skupaj z dojenčkom so jo namreč zaprli v Butirski zapor nad središčem Moskve, očeta pa ni bilo več med živimi.

»Ustrelili so ga 7. januarja 1938. A družina je to izvedela šele leta 1989, iz besedila potrdila, spetega v fascikel skupaj z redkobesednim uradnim dokumentom o rehabilitaciji. Preiskovalci so mater zasliševali, kot da je oče živ. V sedanjiku. Vztrajno je trdila svoje. Kljubovala jim je, ne da bi trenila, ne da bi jo zagrabila panika.«

A tako kot vse žene 'sovražnikov ljudstva', so nazadnje tudi njo strpali v živinski vagon z le enim, za dlan velikim okenčkom za zrak ter jo skupaj z drugimi 'hudodelkami' z dojenčki odpeljal v Sibirijo.

»Te strani prav tako pišem v Španiji. Kjer zadnje čase tudi živim. Pišem na plaži, v mestecu Herradura, ki leži šestdeset kilometrov od Malage. Blizu je Afrika. Sedim v prijetni kavarni Bueno, na nabrežju Andresa Segovie, tik ob morju, kjer sva s Ščedrinom pravkar hlastno pojedla obe lički nežnega kalamarja. Še zjutraj je ta delikatesa, še živa in zdrava ter nič hudega sluteč, plavala tu poleg, v Sredozemskem morju. Kako vijugavo in nepredvidljivo je življenje. Kako velika, neizmerno velika je razdalja med maminim zaporniškim tovornim vagonom in od južnega sonca prežgano andaluzijsko plažo.«

Priporočamo v branje!

Jaz, Maja Plisecki

Osebna izpoved Maje Plisecki, ki je v svoji dolgi in izredno uspešni karieri odplesala številne vodilne baletne vloge v Bolšoju, kjer je bila med letoma 1943 in 1989 prima balerina, mednarodno slavo pa sta ji prinesli vlogi v Labodjem jezeru in Trnuljčici, je pred dnevi v založbi Modrijan in v odličnem prevodu Nataše Jelić izšla pod naslovom Jaz, Maja Plisecka!

Knjiga Jaz, Maja Plisecka je njeno prvo avtobiografsko delo. Pisati jo je začela leta 1991 v Španiji.

Ob izidu leta 1994 je knjiga doživela izjemen odziv, prevedena je v številne jezike in še vedno aktualna. V njej Plisecka duhovito in brezkompromisno razkriva resnico o svojem življenju, obenem pa ponuja nova spoznanja o baletni umetnosti, zato sta nepogrešljiv in pomemben del knjige tudi terminologija klasičnega baleta in drugo strokovno izrazje. Bralcu pa seže do srca zlasti njena izpoved, ki kipi od posebne energije, v kateri začutimo zavezanost enemu samemu poslanstvu – plesu in spoznamo, da je bila njena poklicna pot obenem tudi njena osebna zgodba.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol