Maja Štamol Droljc svoji deklici prvič odpeljala v Afriko, kjer sta videli mamici

Danes nista le oče in mama Žani, temveč velika botra, ki sta s svojimi prijatelji v okviru organizacije Toka Toka Žani najprej zgradila vodnjak, nato poskrbela, da vaški otroci lahko obiskujejo šolo, da se opismenjujejo tudi odrasli, priskrbela sta kolesa, oblačila, sanitetnega material za bolnišnico in posvojila še eno deklico - Dilsi. Že takrat sta govorila, da želita, da deklici spoznata svoji mamici.

»Ko sva se s Stanetom vračala tja, da sva pomagala deželi, v kateri sta se rodili najini deklici, sva vedno obiskala tudi njuni mamici, jima kazali posnetke in pozdrave njunih deklic, jima prinesla njune fotografije, domov pa sva prinašala slike mamic,« je povedala Maja, Stane pa je dodal: »Pravzaprav nikoli nismo bili povsem ločeni, vedno smo vedeli, kaj se dogaja pri njih, in oni so vedeli, kako je z deklicama. Čakali smo le, da bo prišel pravi čas.«

In to je bil Žanin rojstni dan?

MAJA: Pravzaprav smo mislili, da bomo šli že prej. Vendar je naša afriška teta Celestina, sestrična Žaninega očeta, prek nje smo deklici namreč posvojili in pričala je za naju na sodišču, da sva lahko dobila deklici, rekla, da je še čas, da naj še počakamo. Njeno mnenje nam veliko pomeni. Dela v bolnišnici, ima enega biološkega otroka in vsaj 20 posvojenih, rešuje namreč stiske otrok, ki so jim umrle mamice, oba starša ali pač preprosto niso mogli skrbeti zanje. Kličejo jo mama, čeprav vedo, da ni njihova biološka mama. Pri njej živi tudi Dilsina mamica; ko je rodila Dilsi, je bila stara 13 let in Celestina jo je vzela k sebi, da ji je pomagala pri skrbi za Dilsi, pa tudi zanjo, tako so tudi poskrbeli, da ne bi kmalu spet zanosila.

Kako ste se sporazumevali?

MAJA: Želela sva si, da bi se naučili malo jezika, da bi znali vsaj osnove. Problem je, da tam govorijo plemenske jezike in da nam tudi portugalščina ne more prav veliko koristiti, je pa bolje kot nič. Zato smo vse tri punce šle na krajši 20-urni tečaj portugalščine v alfa stanju Super Learning Karnion. Jezik nam je zdaj veliko bliže in tudi Afričani so bili zelo veseli, ko sta se jim deklici predstavili, ko sta znali pozdraviti, tudi sami sta bili ponosni na to, da se z njimi lahko delno sporazumeta.

Vidva sta videvala mamici že prej. Maja, kakšna je bila razlika med občutki, ko si prihajala v Afriko sama, brez otrok, in zdaj, ko ste šli z deklicama?

MAJA: Ko pridem v Afriko, sem vedno zelo čustvena, tam vedno jočem. Ko vidim mamici, sem ju res vesela, prav tako naših sorodnikov tam (op. a.: Maja sorodnike deklic ves čas pogovora imenuje naši sorodniki), so del nas, del naše družine, ki je pač dlje časa ne vidim, vendar mi zelo veliko pomeni. Vedno pa mi je bilo najlepše, ko sem srečala katero od mamic. Vesela sem, ker sta obe mamici tudi mene veseli. Prideta, radi se objameta, brez zadrege komuniciramo. Nimam občutka, da sem tista, ki sem jima odpeljala otroka, temveč sta bolj kot moji prijateljici. Skupaj vzgajamo otroke, čeprav sta onidve začeli, onidve sta jima dali življenje, moja naloga pa je, da ju bom vzgojila tako, da bosta imeli toliko odnosa do svoje domovine in mamic, da bosta šli nazaj vsaj na obisk. S Stanetom si želiva, da bosta nadaljevali najino poslanstvo, da bosta pomagali družini ali celo širši skupnosti.

In zdaj, kakšna je bila razlika ob obisku Afrike?

MAJA: Zelo sem si želela, da bo za obe lepo, za Žani ali Dilsi ter tudi za mamici. Želela sem si, da bosta lepo odreagirali in sta se na vse skupaj odzvali tako zelo popolno, da je bilo zame še bolj čustveno. Zelo sem si želela, da bosta imeli lep spomin na srečanje, na tisti prvi dotik, objem. Da si bosta za vse življenje zapomnili, kje je bila mamica, kako je prišla, kako ju je objela. Jaz sem mamicama z veseljem rekla: »To je tvoja hčerka Žani, to je tvoja hčerka Dilsi,« in bili sta zelo veseli. Največ mi je pomenilo, da tudi Žani in Dilsi nista imeli občutka, da sta ju mamici pozabili in da k sreči ni bilo kakršne koli negativne vibracije. Prvič videti človeka v živo je vsekakor drugače in zagotovo je bilo tudi malce zadrege, vendar sta šli mamicama v naročje ter jima potem dali darilca, nato pa je začetna zadrega padla in sta bili sproščeni. Tudi naslednji dan smo bile punce ves dan skupaj z njima v mestu.

Stane, kako pa si si ti predstavljal Afriko z deklicama in kako je bilo potem tam?

STANE: Velikokrat sem bil v Afriki, prav v Bissau in Žugudulu, zato me razmere tam seveda niso več presenetile. Malo sem bil seveda v dvomih, kako bosta deklici sprejeli neugodno klimo in umazanijo, glede na to, da sta, zlasti Žani, zelo natančni glede čistoče.

Po mamicah?

STANE: Verjetno. In seveda, kakšen bo odnos z mamicama. Čeprav smo se doma veliko pogovarjali o tem. Toda ko enkrat prideš tja, se dejansko soočaš z resnico okolja, resnico človeka, ki ti je dal življenje. Predvsem Žani je to doživljala zelo čustveno. Ona je tudi sicer izjemno čustvena, Dilsi mogoče bolj trdno stoji na tleh in je večja bojevnica, Žani pa je bolj mehka po značaju in v rojstni vasi se je zelo odprla, zelo je srkala tisto okolje, ljudi, ki so bili neverjetno prijazni. Najbolj se me je dotaknilo, ko je bila na grobu svojega očeta, ko mu je prižgala svečko. Grob v bistvu ni nikjer označen, to je nekje na dvorišču. Njegova prva žena (op. a.: V Gvineji Bissau imajo možje lahko več žena) je povedala: »Tukaj je pokopan,« in tam smo se vsi zbrali. Prva žena, tretja žena, Žanina mamica in hčerka. Ko smo stali tam v krogu, je Žani začela jokati, kar me je presenetilo. Očitno je ozavestila, da stoji na grobu svojega očeta, ki ga nikoli ni videla in do katerega nikoli ni mogla imeti nekega tega odnosa (op. a.: umrl je, ko je bila Žanina mamica še noseča), vendarle je nekaj očitno pomenil. Zelo pretresljivo je bilo tudi, ko jo je potem prva žena stisnila k sebi in ji brisala solze. Drugače pa so ljudje v Bissau preprosti, zelo odprti, zelo pošteni in zelo hvaležni za odnose, ki jih imamo, tako da dejansko tja prideš domov.

Je to mama Afrika?

STANE: Ne vem, preprosto čutimo, da imamo zaradi deklic tam košček doma, in ko pridemo tja, se dejansko počutimo dobro. Zato je to lepo in zato je treba ta odnos negovati. Tudi Dilsi je pokazala veliko veselja nad tem, da je bila tam in obe si želita še iti. Zamenjali zagotovo ne bi, tukaj imata prijatelje, drug standard, ki je neprimerljiv. Žanina mamica ima hišo z eno sobo, v tisti sobi je ena postelja, na steni ima obešene kavlje, na njih pa svoje stvari v vrečkah. Okna ni, odprtina za okno je, ni pa stekla. Nad posteljo ima sicer mrežo proti komarjem, kajti to je območje malarije, nad njo pa je imela neko plahto, ker ji pušča streha, ki je krita s slamo. Nima stranišča, nima kopalnice. Vas ni prav velika, sestavlja jo deset, petnajst hiš in deluje kot ena celota. Prav pred hišo naše Odet (op. a.: Žanine mamice) imajo 'kuhinjo' – to so kamni, spodaj zakurijo ter pristavijo lonec. Tri taka kurišča so ter relativno veliki lonci, v katerih kuhajo za kar velike družine, to pa potem skupaj jedo. Elektrike nimajo, življenje tam teče od zore do mraka. Zlasti v vasi se življenje začne, ko se zdani, ko se zvečeri, pa gredo spat. Imajo tudi sistem več žena. Ko je umrl Žanin oče, ji je po tem njegova družina dala novega moža, ki skrbi zanjo, zdaj ima z njim še dva otroka, Žanina polbratca. Tam so res drugi običaji.

Žanina mami Odete.

Žanina mamica se je letos naučila pisati, kajne?

MAJA: Ja, pred letom dni ni bila pismena, vendar sem ji ob odhodu obljubila, da bomo prišli nazaj, ona pa meni, da se bo naučila brati in pisati – in zdaj res bere.

To šolo financirata vidva, kajne?

MAJA: Res je. Ne gre za velike stroške, šolnina za mesec dni znaša 1,5 dolarja, in to šolnino plačuje posameznim otrokom res veliko Slovencev. To je kepica sladoleda pri nas. Toda če tega denarja nimaš, ne moreš v šolo. Ona je zbrala toliko volje in energije, da je pri vseh teh otrocih in delu šla še v šolo.

In njeni otroci tudi hodijo v šolo?

MAJA: Ja, vsi hodijo v šolo. Žanin bratec je star 13 let in hodi v peti razred, tako kot Žani. Res so zelo težki pogoji.

Še vedno pozivata ljudi, da pomagajo?

MAJA: Radi pomagajo. Povsem na začetku smo naredili vodnjak z denarjem, ki so ga prispevali naši prijatelji na zabavi dobrodošlice za Žani. To je bilo pred desetimi leti. Novembra smo imeli rojstni dan, decembra pa je Stane že šel nazaj in takoj so naredili vodnjak. Nato smo odprli ustanovo Toka Toka Žani in skupaj s prijatelji in drugimi posvojitelji dvakrat zbirali sredstva za kontejner, šolske klopi, šolske potrebščine, oblačila, igrače, brezhibna kolesa … Veliko zaslug pri tem imata naša dobra prijatelja Jure in Katja, ki sta prav tako posvojila deklico iz Gvineje Bissau. Brez njiju še zdaj ne bi bili tako uspešni pri zbiranju pomoči za Afriko. Skupaj smo potovali po Dilsi in njuno hčerkico in ostali povezani za vedno. Tosama je dala ogromno sanitetnega materiala za pediatrično kliniko in prav zdaj so rekli, da so porabili še zadnje stvari. Ob naslednjem smo plačali enoletno šolnino še drugim. Vse lepo teče, dejstvo pa je, da moraš imeti nekoga, ki mu lahko zaupaš, da gre ta denar res v prave roke. Dokler nismo imeli zaupanja, da bodo otroci dejansko hodili v šolo za denar, ki ga je nekdo v Sloveniji plačal za posameznega otroka, se tega niti nismo šli.

STANE: Kontejner potuje z ladjo približno tri mesece. Ko ga odpremo, pa je vedno zraven eden od nas štirih, da razdelimo, da vidimo, da na poti ni nič zmanjkalo in da gredo stvari v prave roke. To se mi zdi pomembno.

Kako ste pa dobili zaupanja vredne ljudi?

MAJA: Spoznala sva učitelje in zdelo se nama je, da jim lahko zaupava. Nisva se zmotila. Ob tem bi dodala še nekaj: Zelo veliko ljudi me vpraša, ali je hudo, ker je morala mama prodati svojega otroka. Niti evra niti centa ni dobila nobena od mam za otroka. Tukaj ne gre za prodajo otroka, tega tudi midva ne bi sprejela. Mama je morala imeti zelo veliko ljubezni in razuma, da se je odločila, da da otroka nekam, kjer mu bo bolje, kjer mu bo lepše in mogoče si obeta, da ji bodo ti otroci kdaj pomagali. Toda ko smo odhajali, ni mogla vedeti, da bomo pomagali tudi njej. Ona je samo verjela, da bomo lepo skrbeli za hčerko in da ji bo lepše pri nas. Na sodišču je bila priča teta Celestina in sodnik jo je vprašal, zakaj ona ne poskrbi za deklico, če že ima toliko otrok. Rekla je: »Jaz jo lahko preživim, vendar ji zagotovo ne morem ponuditi tega, kar ji lahko ponudita onadva, in želim ji, da gre z njima. Sodnik se je nato strinjal.

STANE: »Ne nazadnje so vsi ti ljudje študirali v tujini in vedo, kako drugačno je lahko življenje drugje. Morda se tudi zavedajo, da jim bosta deklici pozneje lahko tudi pomagali.«

Dilsi z mamico.

Kaj pa je vajini deklici v Afriki najbolj šokiralo?

MAJA: Najprej vročina in vlaga v zraku, potem pa življenje na vasi. Žani je bila zelo presenečena, ko je videla, v kakšnih pogojih živi njena mamica; to jo je prizemljilo in mislim, da jo zaradi tega še bolj spoštuje. Najina želja je vedno bila, da jima bova dala toliko ljubezni do domovine in do mamic, da bosta sprejeli kakršne koli že pogoje in da bosta poskušali pomagati, če bosta lahko.

Vajina dejanja so res plemenita.

MAJA: Veliko ljudi mi reče, da sva plemenita, vendar sva te stvari delala povsem spontano in iz srca. Meni je lepo, da je tako, kot mora biti, in da se je izšlo. To je začetek tega, kar sva si želela; jaz imam rada tudi sebe, navsezadnje je najin zakon primarna stvar, pomemben je in tudi ko bosta punci večji, se bova midva imela lepo. Nisem posesivna mama, zagotovo pa sta mi deklici dali lekcijo za vse življenje, tako kot cela Afrika. Odraščala sem v preprostem okolju na kmetiji z bolnimi starši in že marsikaj sem doživela, vendar se življenje tu ne more primerjati s tistim v Afriki. Pri nas imajo tudi brezdomci topel obrok, dva topla obroka, lahko spijo nekje v zatočišču, imajo streho nad glavo. Tam pa tega ni. Tudi narava mogoče v določenem obdobju ni prijazna in hrane ne morejo pridelati, če si prej ne shranijo, kar je sploh možno shraniti. Zamrzovalnih skrinj seveda ni, niti ni mesa.

So še vedno lačni?

MAJA: Ja, mislim, da so v določenih obdobjih, predvsem se to vidi po rasti otrok. So malo manj razviti ali bolj suhi ter manjše rasti. Tudi Dilsi je bila, ko je prišla k nam, zelo majhna za svojo starost, zdaj pa bo kmalu prerasla mamico. Hrana je zagotovo problem, tudi po pripovedovanju tete Celestine, ki mi je govorila, da so sosedovo mamico hranili celo nosečnost, ker ni imela hrane, da je nekako normalno rodila in da zanjo skrbijo tudi zdaj. Vsakih nekaj dni Celestina tudi poskrbi, da hrano peljejo v vas.

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del