Maja Štamol Droljc za pomoč otrokom v Gvineji Bisauu

Maja Štamol Droljc za pomoč otrokom v Gvineji Bisauu (foto: osebni arhiv) osebni arhiv
Vir: Jana
3. 6. 2017

Slovenska ustanova Toka Toka Žani spodbuja izobraževanja otrok v Gvineji Bissauu, saj je za otroke v tej revni afriški državi znanje edino upanje za boljše življenje.

Toka toka je ime za kombi, ki je osrednje prevozno sredstvo v Gvineji Bissauu. V tej zahodnoafriški državici namreč večina ljudi nima avtomobila in razdalje med kraji premagujejo s to obliko javnega prevoza. Toka toka dejansko pomeni 'naredi mi prostor' in se nanaša na poziv potnika ob vstopu na te vedno prenapolnjene kombije. Toka Toka pa je tudi ime italijanske humanitarne organizacije, ki spodbuja izobraževanje otrok v Gvineji Bissauu.

Ko Slovenci stopijo skupaj ...

Po zgledu Italijanov sta v Sloveniji ob posvojitvi prve hčerkice Žani iz Gvineje Bissauu tako ustanovo ustanovila tudi Stane in Maja Štamol Droljc s prijatelji. Ustanova si v prvi vrsti prizadeva, da bi med tamkajšnjimi otroki 'naredila prostor' izobraževanju.

Prvi projekt Toka Toka Žani je bila tako finančna podpora pri gradnji šolskega vodnjaka v vasi Jugudul. Deklici Žani se je v Sloveniji pred štirimi leti pridružila še deklica Dilsi in med postopkom posvojitve drugega otroka sta Štamol Droljčeva spoznala zakonca Jureta in Katjo Gaspari Leben, ki sta iz Gvineje Bissaua istočasno posvojila devetmesečno deklico Iamaro Tiso. Družini treh posvojenih deklic sta se povezali in ustanova Toka Toka Žani je začela delovati s polno paro, ali kot pravi Katja Gaspari Leben: »Nekako sva se čutila zavezana, da se tej državi in njenim ljudem zahvaliva za srečo, ki jo je v najino življenje prinesla Iamara Tisa.«

Dva zabojnika pomoči

V Jugudulu, rojstni vasi Žani in Iamare, stoji šola z vrtcem, ki jo obiskuje kar 412 otrok. Več kot 300 otrok poučuje le osem učiteljev in še te zamenjajo vsakič, ko se zamenja vlada, kar je precej pogosto, še polna vtisov pripoveduje Katja Gaspari Leben, ki se je z Majo Štamol Droljc konec aprila vrnila s kratkega obiska v Gvineji Bissauu.

»Večina prebivalstva je nepismenega, saj otroci ne morejo v šolo ali pa jih njihovi starši preprosto ne vpišejo,« pojasni. »Tam je vse 'iz rok v usta' in otroci morajo pomagati staršem na njivah, šolnina, ki znaša 1,5 evra na mesec, pa je za marsikoga nepremostljiva ovira, poleg tega pa tudi kakšnega večjega smisla v učenju pogosto ne vidijo. Želimo jih spodbujati in jim, kolikor je v naši moči, pomagati do čim boljših pogojev za šolanje. To je temeljni cilj naše ustanove.«

Doslej je Toka Toka Žani zbrala že za dva zabojnika šolskih potrebščin, klopi in stolov za učilnice, obleke, obutve, igrač ... in organizirala njihov prevoz v Jugudul. Predlanskim so šoli donirali tudi sončne celice, s katerimi so omogočili črpanje vode iz šolskega vodnjaka.

»Z Majo sva Gvinejo Bissau aprila obiskali prvič po štirih letih, ko sta v Slovenijo prišli njena druga hčerka Dilsi in najina Iamara. Ljudje v Gvineji Bissauu so nam iskreno hvaležni za vse, kar smo jim omogočili. Ne morete si predstavljati, koliko jim te osnovne potrebščine pomenijo. Zbrali so jih dobri ljudje, prijatelji, podjetniki,« našteva.

»Mizar Marjan Jecl iz Žalca je z dobro voljo obnovil odslužene mize in stole, ki sta nam jih podarili Srednja šola za oblikovanje in Ekonomska šola in izdelal nekaj novih živopisanih miz. Izdali smo knjigo Metka v Gvineji Bissau, ki jo je napisala Alenka Žumbar Klopčič, sama pa sem jo ilustrirala. Ves prihodek od prodaje knjige je šel za stroške prevoza enega zabojnika. Pravljico so študenti portugalščine Univerze v Ljubljani prevedli tudi v portugalščino in 60 izvodov smo podarili šoli v Jugudulu, kjer so jih bili izjemno veseli, saj knjig skoraj nimajo.« Za ureditev šolskega nasada je ustanova od Semenarne Ljubljana in podjetja Agroprom pridobila tudi semena in ob šoli je zrasel majhen šolski vrt.

»1000-krat hvala«

To so bile besede direktorja pediatrične bolnišnice v Bissauu, Alberta Luisa Quematcha. Toka Toka Žani je namreč za njihovo bolnišnico od domžalske Tosame pridobila veliko donacijo sanitetnega materiala.

»Veseli bi bili tudi gostovanja kakšnega slovenskega zdravnika, ki bi jim prenesel svoje znanje in izkušnje. Največja težava zdravstvene obravnave otrok pa so stroški. Vsako zdravljenje morajo namreč starši plačati sami in za zdravljenje otroka denar pogosto zbira vsa družina. Preglede malih bolnikov do petega leta plača država, pozneje pa morajo starši sami plačati tudi pregled, ki stane tri evre. Ker si številne družine tega stroška ne morejo privoščiti, otroka v bolnišnico neredko sploh ne pripeljejo.«

V Gvineji Bissauu lahko trije evri pomenijo ločnico med življenjem in smrtjo. Maja Štamol Droljc pravi, da so potrebe v tej državi res velike: »Čeprav tam ni lakote, saj imajo k sreči deževno dobo in rodovitno zemljo, živijo preprosto in skromno. V vaseh so brez elektrike, so v glavnem poljedelci, hiše so večinoma narejene iz opeke, ki jo na soncu posušijo sami, kuhajo zunaj na preprostih kuriščih iz treh ali štirih kamnov. Gvineja Bissau je ena najrevnejših držav na svetu, ljudje pa so srčni in prijazni. Zato načrtujemo še nove aktivnosti za pomoč šoli in bolnici. Strošek enega sladoleda pri nas zadošča za mesečno šolnino enega otroka v Bissauu. In znanje je tisto, kar tam najbolj potrebujejo.« Poleg znanja tudi zdravje, zato bo naslednji projekt Toka Toka Žani najverjetneje povezan s pridobivanjem sredstev za zdravstvene preglede tamkajšnjih otrok.

Maja Štamolj Droljc, Katja Gaspari Leban

V sedmih letih iz Gvineje Bissaua prišlo 26 otrok

Obe družini posvojenih deklic se od samega začetka trudita ohraniti stike z njihovimi biološkimi starši. Katja Gaspari Leben se je v Jugudulu srečala tudi z Iamarino biološko mamo: »Enkrat na leto smo v stiku. Vmes pošiljam slike prijateljem v Gvineji Bissauu, ki so v stiku ali sorodu z njo. A s tisto malo vasico, kjer nimajo elektrike, je namreč zelo težko komunicirati. Tam sva se tudi srečali, zanimalo jo je, v kakšnih rokah je Iamara, kako se razvija, pokazala sem ji fotografije, tudi v našem družinskem albumu, ki ga pripravim vsako leto, je vedno fotografija Iamarine biološke mame. Ohraniti stike z njeno biološko družino je bilo za naju z Juretom zelo pomembno, saj želiva, da pozna svoje korenine in kulturo. In če bo kdaj v prihodnosti svoje sorodnike želela obiskati, ji bova lahko pri tem tudi pomagala. Želiva, da ve, da vse, kar počneva, počneva iz spoštovanja do njene dežele. To nama veliko pomeni.«

Slovenski pari so v zadnjih sedmih letih posvojili 26 otrok iz Gvineje Bissaua, nekateri med njimi sodelujejo v ustanovi Toka Toka Žani, z nekaterimi pa se občasno srečajo na skupnem druženju. »Zdi se mi fino, da bi se poznali vsi naši otroci, saj imajo enake korenine in dobro je, da vedo, da v Sloveniji niso edini.«

Zame si najlepša

Katjina deklica bo kmalu dopolnila pet let in počasi se zaveda, da je drugačna od svojih prijateljev. Slabih izkušenj družina doslej ni imela, je pa veliko radovednih pogledov. »Trudiva se jo vzgajati v veri, da je vsak svoj individuum in drugačen. Iamara se že zaveda, da je temna in da je večina ljudi okoli nje svetlih. Pa ji povem, da se ljudje na morju ure in ure sončijo, da bi bili rjavi in da je zame ona najlepša. Ti naši otroci se zaradi svoje polti nič slabše ne počutijo, potrebujejo pa veliko ljubezni, tako kot vsak otrok. In jo imajo, saj so vsi zelo zaželeni,« sklene Katja Gaspari Leben.

Maja Štamol Droljc pa dodaja: »Odločitev za posvojitev otroka ni nikoli preprosta, če pa je ta druge polti kot večina v njegovi okolici, je potreben še tehtnejši premislek. Žani je v drugem razredu osnovne šole, in ko so jo sošolci zafrkavali zaradi njene barve, ji je bilo težko, zato sva ji poskušala pojasniti, da smo vsi različni; eni so bolj suhi, drugi debelejši, so temnopolti, pa z očali ... zelo je čustvena, zato potrebuje pogovor, pomembno pa se nama zdi, da čuti, da jo sprejemava takšno, kot je,« pripoveduje Maja Štamol Droljc.

»Žani in Dilsi vesta, od kod prihajata, pojasnila sva jima, da mami, ki sta živeli sami z njima, nista mogli skrbeti za njiju in da sta se odločili za oddajo v posvojitev zato, da bi jima lahko omogočili boljše življenje. Prepričana sem, da se bosta v Gvinejo Bissauu vrnili in takrat spoznali svoji biološki mami; tudi mi čutimo, da je delček naše družine tam. Zato je bilo nekako razumljivo, da smo z ustanovo Toka Toka Žani želeli po svojih močeh pomagati našim afriškim prijateljem.«

Besedilo: Slavka Brajović Hajdenkumer // Fotografije: osebni arhiv

Priporočamo