Maks Gregorič (spidvejist) in življenje po hudi nesreči

Po tem, ko se je v na videz nedolžni smučarski nesreči hudo poškodoval sedemkratni svetovni prvak v formuli 1 in eden izmed najbolj prepoznavnih športnikov sveta Michael Schumacher, je bilo v medijih nenadoma veliko govora o hudih poškodbah glave. Podobno nesrečo je nekaj mesecev pozneje doživel tudi nekdaj odlični slovenski spidvejist Maks Gregorič.

Kaj bi bilo, če bi tisti dan potekal malo drugače? Misel, s katero se pogosto poigrava marsikdo. Prav gotovo pa o čudnih poteh usode le malokdo razmišlja toliko kot Maks Gregorič, ob Mateju Žagarju nekdaj najboljši slovenski spidvejist in trikratni slovenski podprvak, ki je nekaj časa kot profesionalec uspešno nastopal tudi v Veliki Britaniji. Njegovo življenje se je pred tremi leti na dirki v Italiji v trenutku obrnilo na glavo.

Kruta igra usode

»Nastopal sem na dirki, na kateri je bilo veliko prekinitev in padcev. Po enem izmed njih organizatorji mesta ob vratih, skozi katera je na progo vozil traktor, ki je ravnal tekmovalno površino, niso več zaščitili z varnostnimi blazinami. Nekaj minut pozneje sem padel tudi sam, ko je v prvo kolo mojega motorja rahlo trčil eden izmed tekmecev. Rešitve ni bilo več. Odpeljal sem naravnost v ogrado in z glavo trčil prav tja, kjer ni bilo nobene zaščite. Če bi bile zaščitne blazine še na tistem mestu, bi se vse skupaj verjetno končalo le s povsem nedolžnim padcem ...« danes o svoji zadnji dirki žalostno pravi Maks in razmišlja o kruti igri usode.

Sam sem v njegovi družbi razmišljal o nečem drugem. Ko sem opazoval nekdanjega dirkača in se spomnil na številne posameznike, ki se ob najmanjši oviri v življenju zasmilijo samim sebi, sem se še enkrat lahko prepričal, iz kakšnega testa so narejeni pravi junaki! Na prvi pogled namreč naključni opazovalec težko ugotovi, da je nekdanji spidvejist kar dva tedna po hudi nesreči v Italiji nihal na tanki meji med življenjem in smrtjo. Nato je tri mesece preživel v invalidskem vozičku in se moral naučiti znova hoditi. Res je. Še vedno ima nekaj težav pri hoji, na eno oko malce slabše vidi, ampak od trenutka, ki je zaznamoval njegovo življenje, je naredil neverjeten napredek. Medtem ko je usoda nesrečnega Schumacherja zavita v tančico skrivnosti, Maks Gregorič s trdno voljo še vedno napreduje in si želi, da bi znova zaživel življenje, čim bolj podobno tistemu pred nesrečo: »Še vedno vsak dan oprav­ljam določene vaje. Upam, da bom nekoč lahko spet tekel. To je moja velika želja. Seveda imam nekaj manjših težav, toda trdno verjamem, da bom lahko s trdim delom in voljo odpravil tudi te. Včasih sem določeno stvar naredil enkrat in sem se naučil nekaj novega. Dandanes potrebujem veliko več ponovitev, ampak to zame ni težava!«

Šport te nauči, da v življenju ni bližnjic

Po teh besedah se dokončno prepričaš, da imaš pred seboj človeka z neustavljivo voljo: »Na začetku rehabilitacije sem lahko oprav­ljal le osnovne naloge. Zlaganje sestavljank in podobne reči. Toda želel sem si več in o tem tudi nenehno govoril terapevtom. Veste, to nalogo sem opravil. Ali mi lahko ponudite kakšen zahtevnejši izziv?«

Maks Gregorič se je namreč tudi med rehabilitacijo držal recepta, ki mu je bil zvest v času dirkanja: »Spidvej je šport, v katerem ni toliko denarja kot v drugih disciplinah. Zato sem ob dirkanju velik del dela opravljal tudi sam. To pomeni, da sem popravljal motorje, jih med treningi in dirkami čistil in tako naprej. Vedel sem, da lahko rezultate dosežeš le s trdim delom.« Po prvi hudi poškodbi na dirki v Veliki Britaniji, ko si je pred osmimi leti zlomil stegnenico, je Maks uspešno končal študij na Ekonomski fakulteti. Nato pa se je vrnil na steze in bil vse boljši. Čeprav je pri tridesetih končno začel žeti trud dolgotrajnih odrekanj, je počasi razmišljal o koncu kariere. Na poti je bil namreč sin Oskar. Še preden je dirkalni motor postavil v kot, pa je prišla tista nesrečna dirka v Italiji: »Pogosto razmišljam o tem, da bi moral kariero končati nekaj mesecev prej. Ampak saj veste, kako je. Rekel sem si, še nekaj uspešnih dirk, potem ko se bo rodil sin, pa bom z zasluženim denarjem lažje vzdrževal svojo družino, preden se lotim nove kariere.«

Žal je njegove načrte prekinila poškodba. Maksova žena Barbara je imela po rojstvu na ramenih dvojno breme. Trepetala je za usodo moža in skrbela za novorojenega sina. Zdaj si nekdanji slovenski dirkač želi predvsem, da bi se svoji soprogi oddolžil za vse, kar je storila za družino v najtežjih časih: »Trenutno sem pripravnik v turistični agenciji na področju rezervacije letalskih vozovnic. Toda spopadam se z dvema težavama. Na eni strani je proces šolanja dolgotrajen, podjetje pa premajhno, da bi me lahko redno zaposlilo, po drugi pa sem podoben marsikateremu športniku, ki je končal kariero. Nimam namreč redne delovne dobe. Uspešno končan študij danes na trgu dela namreč ni dovolj. Vsak te najprej vpraša, koliko let delovne dobe imaš. Dejstvo, da si vseskozi delal, vendar nikoli redno, ampak ob dirkanju v glavnem prek študentskih napotnic, ti pri tem ni v veliko pomoč. Potem pa je tukaj tudi moja nesreča, ki verjetno marsikoga prestraši.«

Maks Gregorič kljub temu vztraja in s čvrsto voljo sledi svojemu cilju. Zdaj predvsem išče primerno zaposlitev. Upa, da bo spidvej nekoč pri nas tako donosen, da bo lahko nekaj denarja zaslužil z delom v domačem klubu ali pa v kakšni specializirani trgovini z motoristično opremo. Najbolj pa si želi delati v turizmu, kjer si je že med šolanjem nabral precej izkušenj. Pravzaprav si želi delati kjerkoli! Nekoč, kmalu po hudi poškodbi je z izredno voljo in napredkom navdušil zdravnike. Zdaj si želi, da bi nekdo na njegovo prošnjo za zaposlitev odgovoril z besedami: »V življenju si že velikokrat dokazal, da se ne ukloniš pred nobeno težavo in težkimi izzivi. Zato bom dal priložnost prav tebi!«

Besedilo: Boštjan Belčič // Fotografije: arhiv Maksa Gregoriča

Novo na Metroplay:  Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec