Mamice odgovarjajo: Ko se dvojina spremeni v družino ...

Mamice odgovarjajo: Ko se dvojina spremeni v družino ... (foto: shutterstock) shutterstock
Vir: Jana
24. 7. 2018

Rojstvo prvega otroka pomeni spremembo – tudi med partnerjema. Nekateri starši lahko takrat postanejo celo manj zadovoljni s svojim partnerjem.

Ko na svet prijoka malo bitje, moramo odrasli za določeno obdobje sebe postaviti na stranski tir in vso pozornost nameniti otroku, ki nas nujno potrebuje za preživetje. Želje dveh partnerjev so tako izrinjene s prvega mesta. Ker se iz izkušenj lahko največ naučimo, smo o tem povprašali štiri mamice, ki so nam iz prve roke zaupale, kako so to spremembo doživljale one. Je bilo vedno vse v rožicah? Kaj so se naučile?

Nezadovoljstvo

Vsaj polovica novopečenih staršev naj bi bila po prihodu prvega otroka manj zadovoljna s svojim partnerjem. Kakšna sprememba se pravzaprav zgodi po prihodu otroka, da zaseje nezadovoljstvo med partnerja? Maja Koren Kocjančič omeni, da se danes pari za starševstvo odločajo veliko pozneje, kot je bilo to značilno za generacijo njihovih staršev. Podatki Statističnega urada Republike Slovenije iz leta 2016 kažejo, da je povprečna starost matere ob rojstvu prvega otroka 29,4 leta. »To pomeni, da so bili vsaj 10 let odraslosti sami sebi na prvem mestu. Skrbeli so za zadovoljevanje svojih želja in potreb, bili osredotočeni na partnerja in stremeli k uživanju in karieri,« pove psihoterapevtka Maja Koren Kocjančič. Opaža, da je na terapiji vse več mladih, ki so bili deležni permisivne vzgoje in so bile vse njihove želje izpolnjene ter se tako niso naučili zdržati frustracije ob neizpolnitvi želje, in zdaj imajo velike težave s prevzemanjem starševske vloge. »Ob prihodu otroka se počutijo kot žrtve. Partnerju niso več na prvem mestu, saj otrok zahteva vso njihovo pozornost in skrb, ne morejo več prosto razpolagati s svojim časom, se zabavati in skrbeti za svoj videz. Svoje želje morajo odložiti, a to je za njihov svet nesprejemljivo, zato se lahko počutijo depresivne, ujete in razočarane, kar pa se seveda izraža v komunikaciji s partnerjem,« razloži psihoterapevtka. Navadno na pomoč vskočijo mame in prevzamejo velik del skrbi za dojenčka in tako razbremenijo izmučene mlade starše. Včasih pa te možnosti ni. »Tako se lahko mlada starša, ki nista čustveno dozorela oziroma se pred prihodom dojenčka nista naučila zdržati frustracij, kot so nespečnost, izredne zdravstvene situacije dojenčka ali mamice in zaskrbljenost, povezana s tem, osamljenost v prvih tednih po porodu, ko je mlada družinica običajno sama, telesne spremembe mamice, morebitne spremembe v dojemanju spolnosti po rojstvu otroka, spremembe v komunikaciji z drugimi sorodniki, ki so dobili novega družinskega člana in si želijo biti z njim itd., znajdeta v veliki stiski, ki jima daje priložnost za novo organizacijo njunega življenja ali pa je lahko tudi razlog za krhanje in poznejši razpad partnerske zveze,« pojasni Koren Kocjančičeva. »Partnerja, ki sta bila v primarnih družinah zelo 'ranjena', ker je bil recimo prisoten alkoholizem, so imeli starši slab partnerski odnos ali bili zelo kritični, težko sprejemata kritike drug drugega, težko vzdržujeta spoštljivo komunikacijo, ko sta utrujena, sprejemata kompromise in se navadno zato še bolj oddaljita,« razloži psihoterapevtka in doda, da je takrat je smiselno, da si partnerja najdeta ustrezno psihoterapijo.

Davek neprespanih noči

V eni od britanskih študij novopečeni starši v prvem letu po rojstvu otroka povprečno na noč spijo zgolj štiri ure in 44 minut, kar pomeni skoraj 60 odstotkov manj od priporočljive količine spanca na dan, ki naj bi bila okoli 8 ur na dan, piše britanski Independent. »Če smo utrujeni, bolni, čustveno vznemirjeni ali lačni, težje nadzorujemo svoje odzive in naša komunikacija je lahko zato manj spoštljiva. In prav prihod dojenčka je takšen izziv, saj se pogosto zgodi, da zaradi nespečnosti dojenčka ali celo zdravstvenih težav ta zelo malo spi in potrebuje veliko nege, zato starši nemalokrat nimajo časa zadovoljiti svojih osnovnih potreb, kot sta spanje in počitek,« pove psihoterapevtka. Razloži, da pari, ki so že pred prihodom dojenčka bili vajeni zdržati 'izredne situacije' v smislu odpovedovanja svojim željam po ugodju in izpolnitve neke zahteve ali dosege cilja, kot je to v športu, hribih ali drugih vztrajnostnih preizkušnjah, zmorejo ravnati spoštljivo in sočutno do partnerja, ki je izmučen, zaskrbljen. »Naučiti se moramo na novo postaviti prioritete ter ločiti med pomembnimi in nujnimi opravili. Če nam je bilo pred rojstvom otroka prioriteta pospravljeno stanovanje in veliko komunikacije po družbenih omrežjih, zdaj to zagotovo več ni, saj moramo najprej poskrbeti za dojenčka, se spočiti in šele nato pospraviti ter klepetati po omrežjih,« pove.

Prilagoditev

Spanec pa ni edini, ki manjka staršem – takrat se zdi, da se lahko zgodi manko vsega. »Na novo vlogo staršev se moramo privaditi. Pomembno je, da jemljemo dan po dan in iščemo ustrezne rešitve. Po preteku očetovskega dopusta ostane mamica najpogosteje sama z dojenčkom tudi do večernih ur in takrat je zelo pomembno, da v partnerju čuti oporo in sta v stiku, tudi če je cel dan odsoten,« pove Maja Koren Kocjančič. »Tudi oče, ki je zdoma ves dan, da 'preživi družino', se pogosto počuti prikrajšanega za stike z majhnim bitjecem in lahko celo zavida mamici, ki je ves dan z dojenčkom, misleč, da to ni naporno delo.« Psihoterapevtka meni, da je pomembno, da se partnerja pogovarjata, dogovarjata in si izrazita hvaležnost, da vsak pomembno prispeva za njuno družino. »Oče se lahko denimo zaveže, da bo ob prihodu iz službe oziroma po počitku določen čas preživel z dojenčkom, ga npr. okopal in dal spat, da ima tudi sam čas biti z otrokom in da ima mamica takrat čas zase oziroma opravila,« da primer psihoterapevtka. »Naloga mamice pa je, da si že pred rojstvom začne graditi oporno mrežo, ko partnerja ni doma, bodisi iz primarne družine, iz kroga prijateljev ali soseske. In pa tudi pomoč v gospodinjstvu, če jima to finančno znese.« Psihoterapevtka svetuje tudi, da partnerja načrtujeta skupni čas, npr. v soboto zvečer si bova ogledala film na televiziji, skupaj z dojenčkom bomo v nedeljo šli na sprehod na Bled, ker nama je tam vedno lepo.

Vzgoja

Starševstvo je vloga, ki se je moramo naučiti. Je ena najlepših in najtežjih vlog hkrati. Naša odgovornost je, da vzgojimo otroka, ki bo sposoben za samostojno življenje, meni Maja Koren Kocjančič. »Če smo bili zadovoljni z vzgojo svojih staršev, običajno pri vzgoji svojega otroka 'ponovimo' njihov model in posnemamo tudi delitev vlog, ki sta jo imela naša starša pri skrbi za otroka. Če menimo, da starši niso dobro ravnali, začnemo iskati svojo pot in ta je običajno daljša, saj se moramo podati na pot osebne rasti, navadno je to v psihoterapevtskem procesu,« pove. Pomembno je, da s partnerjem najdemo skupna stališča glede delitve vlog, nalog in vzgoje otroka. Vsak od partnerjev prinese iz primarne družine svoj kovček predstav, pričakovanj, zahtev in pravil glede družine in vzgoje otrok in pomembno je, da partnerja to prepoznata in iščeta kompromise ter sklepata dogovore, svetuje psihoterapevtka.

Zadovoljni pari

Kakšni pa so zadovoljni pari? »Takih parov in mladih družin je vse več, in to me zelo veseli. To so tisti, ki so čustveno zreli v smislu, da znajo zdržati neprijetnosti oziroma jih celo videti kot izzive, ki jih še bolj povežejo. So realni in se zavedajo, da vsako življenjsko obdobje zahteva določene prioritete. Ločijo med partnersko in starševsko ljubeznijo. In skupaj s skrbjo za dojenčka in pozneje vzgojo svojega malčka tudi osebnostno rastejo. Gojijo hvaležnost ter so sposobni vživljanja v sočloveka, kar jim pomaga, da partnerju oprostijo napako,« meni Maja Koren Kocjančič.

Negovanje odnosa

Če želimo dober partnerski odnos, je poleg spoštljive komunikacije pomembno, da poznamo partnerjev jezik ljubezni – skupni čas, dotik, pohvala, usluga ali darilo – in polnimo njegov rezervoar ljubezni, meni psihoterapevtka Koren Kocjančič. »Včasih prav zato, ker ne poznamo partnerjevega jezika ljubezni, našega 'izkazovanja ljubezni' partner ne prepozna in se počuti neljubljenega,« meni in ob enem za konkretizacijo poda primer: žena pospravi stanovanje in skuha dobro kosilo 'v imenu ljubezni', saj razume ljubezen kot skrb za drugega, hkrati pa kritizira partnerja, zakaj še ni naredil tega in tega. »Možev jezik ljubezni so besede pohvale, in čeprav mu je žena skuhala kosilo, se lahko zaradi kritike, sploh če so bile po njegovem mnenju neupravičene, počuti zelo neljubljenega in se umakne ali začne konflikt z ženo,« razloži. Ali pa primer ženske, katere jezik ljubezni je skupni čas, partner pa je veliko odsoten in ji kupuje draga darila. »Pomembno je, da par po prihodu otroka najde ravnovesje med skrbjo za dojenčka in skrbjo za svoj partnerski odnos, da otrok ne postane 'projekt', okoli katerega se vrti vsa mamina pozornost, ampak si starša naloge delita in si občasno organizirata varstvo otroka, da imata tudi skupen čas samo zase,« svetuje Maja Koren Kocjančič.

Ko se dvojina spremeni v družino

Izkušnje štirih novopečenih mamic

Tamara, prvič postala mamica pred enim letom

Dejstvo je, da nisva več sama, da imava zdaj odgovornost do najinih otrok, od jutra do jutra, vsak dan. Čas za naju je vedno, a vprašanje je, kako ga izrabiti: bova čakala, da otroka zaspita, in se šele nato pogovarjala, družila, planirala, ljubila, živela, ali bova to počela med previjanjem ritk, hranjenjem, sprehodi ter izkoristila tudi pomoč babic, dedkov, tet ... da skočiva med rjuhe? Prvih šest mesecev je čas privajanja – nase kot mater, kot partnerico, kot prijateljico, kot hčerko in srečen si, da je ob tebi tudi partner, ki to razume. Moje mnenje je, da so skrbi o odtujenosti ali osamljenosti ob prihodu otroka, če tudi prej nisi imel nekega obsesivnega partnerskega odnosa, popolnoma nepotrebne. Po pol leta ali še pozneje vidiš, da je bil tudi kakšen prepir nepotreben. Poudarila bi še eno ključno dejanje v odnosu, in sicer razumevanje. Če imata s partnerjem vključen gumb 'razumem te', postane marsikaj samoumevno, tudi delitev dela, pomaganje ... Delava in pomagava si vzajemno. Tudi on npr. kuha, lika in tudi jaz npr. kaj popravim. Hraniva, previjava, zabavava otroke ... Oba. Edino, česar on ne počne, je kopanje otrok, in edino, česar jaz ne počnem, je menjavanje plinske jeklenke. Oba je strah, da bo pri tem kaj narobe. In to razumeva.

Urša, prvič postala mamica pred tremi leti

Vse novosti, nove odgovornosti, nove obveznosti, nove urnike, nove rituale po nekaj tednih usvojiš, a sta sprememba in preskok v družinsko življenje na trenutke zelo težak. S partnerjem sva se dogovorila, da vsaj prvi mesec on poskrbi za kuhinjo. Saj se ti zdijo na začetku vsa opravila, ki jih je treba v enem dnevu postoriti, npr. dojenje na 2 do 3 ure, kuhanje, pospravljanje, vozičkanje, počitek misija nemogoče. Svoje potrebe moraš prilagoditi, celo omejiti, ker preprosto ne zmoreš vsega. Nasrka hočeš nočeš tudi intima. Tudi prepiri niso izjema na dnevnem seznamu, čeprav marsikdaj po nepotrebnem. Najin odnos se je v teh letih, odkar imava že dve nagajivi punci, izboljšal, ker sproti rešujeva težave in se veliko bolj konstruktivno pogovarjava.

Nina, prvič postala mamica pred 1 letom in pol

Moj partner je z rojstvom sina postal izredno ljubeč in odgovoren očka. Glede skupnega časa je zdaj tako, da smo več skupaj, je pa zraven sin in je ta skupni čas posvečen več ali manj samo njemu. Dejstvo je, da je otrok za oba na prvem mestu, posledično pa je manj časa za intimo oziroma se mi zdi, da je zdaj ta čas bolj dragocen in ga mogoče celo bolj ceniva. Oba sva vesela, ko sin ob 20. uri sladko zaspi. (smeh) Ker se zavedava, da potrebujeva tudi čas drug za drugega, si kdaj pa kdaj privoščiva kakšno urico ali dve 'zmenka' in sina dava v varstvo starim staršem. Glede delitve dela pa je tako, da mi partner veliko pomaga, celo porodniški dopust je po otrokovih devetih mesecih prevzel on. Ne želim pa si, da bi zdaj npr. vsa gospodinjska opravila naredil on. Raje je več z otrokom, da jaz lažje in hitreje kaj postorim po hiši, to mi ogromno pomeni.

Tina, prvič postala mamica pred tremi leti

V začetnih mesecih naju je dojenček s partnerjem gotovo povezal, saj sva se skupaj učila in spoznavala nov svet. Partner mi je bil v res veliko pomoč – njemu se je zdelo normalno, da pomaga pri stvareh, pri katerih lahko. Je pa res, da izčrpanost in negotovost načenjata tvojo strpnost. Je pa nedvomno veliko manj časa drug za drugega, in to se prej ali slej začne poznati. Pogrešaš le skupni čas. Pogrešaš mir za pogovore – vse poteka bolj na hitro in kakovostnega časa za partnerja je res malo. Je pa res, da ta čas pogrešava oba, tako jaz kot on, tako da se ne počuti odrinjenega ali zapostavljenega. Ve, da časovne omejitve dovoljujejo le to in da je otrok vse bolj samostojen in da se ta čas stalno prerazporeja.

Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografije: Shutterstock, Mateja Tamše

Priporočamo