Manca Juvan: Trubarjeva ni za vsakogar in ni vsak za Trubarjevo

Manca Juvan: Trubarjeva ni za vsakogar in ni vsak za Trubarjevo (foto: Foto: Urban Modic) Foto: Urban Modic
Vir: Story
16. 5. 2020

Pred dobrim letom dni se je začela prenova Trubarjeve ceste, ene od najstarejših cest v Ljubljani. Fotografinja Manca Juvan, ki je ulico vzljubila že pred leti, pa je dala idejo za knjigo o Trubarjevi (trubarjeva.si).

Nekoč je bila to cesta Sv. Petra, najbolj pisana in živahna ulica v Ljubljani – pa ne le zaradi grafitov, temveč tudi jezikov, ki jih govorijo ljudje, ki tam živijo in delajo.

Knjigo, ki je izšla pri zavodu APIS, ste zasnovali kot sprehod po Trubarjevi …

Rada se povezujem, saj menim, da skupaj lahko naredimo več, predvsem pa večplastno, zato sem k sodelovanju nagovorila najprej pisca Jeffa Bickerta, Kanadčana, ki že 15 let živi v Ljubljani in mu je Trubarjeva od nekdaj zelo ljuba. Ker pa se mi zdi fotografija in beseda preveč klasičen tandem, sem k projektu povabila še Blaža Budjo, ki je pripravil arhitekturne skice, ter Savo Kosmač, ki je zasnovala grafični kolaž in knjigo tudi oblikovala. Vse z namenom, da poudarimo tisto, kar je pri njej posebno, morda unikatno, in s čimer bi bilo v luči trenutne prenove, ki je bila zagotovo potrebna, vredno ravnati skrbno.

Zakaj ravno Trubarjeva?

Ko smo se s sodelavci in sodelavkami iz zavoda APIS preselili na Trubarjevo, smo bili ulici še bolj neposredno izpostavljeni in smo še bolj začutili, da je ulica res nekaj posebnega. Multikulturnost na Trubarjevi ni le fraza, ampak jo živimo brez večjih problemov. Vsi si želimo, da bo tudi po prenovi Trubarjeva ostala takšna, kakršna je, prikupna mešanica vsega po malem.

Tu torej najdemo Slovence, Libanonce, Sirce, Palestince, kosovske Albance, Bosance, Hrvate, Nepalce, Bangladeševce, Tržačane …

Trubarjevci ne živijo le drug ob drugem, ampak ustvarjajo skupnost in se trudijo najti skupne rešitve vsakdanjim izzivom. Ta ulica zato ni pomembna le za ljudi, ki živijo in delajo tu, ampak za vse mesto. Nihče si namreč ne želi, da bi prenova ubila duha Trubarjeve, ki ga delajo ljudje, ter raznolikost trgovine in pestrost ponudbe.

Koga ste imeli v mislih, ko ste ustvarjali knjigo?

Knjiga dokumentira duh nekega časa, namenjena pa je vsem ljubiteljem umetnosti oziroma lepega, predvsem pa ljubiteljem Trubarjeve; ljudem, ki cenijo nekonformizem posameznikov, tudi teh, ki živijo in delajo na tej cesti. Lahko je tudi lepo darilo, tako za Slovence kot tujce, saj je dvojezična. Nastajala je v času, ko je bil v Trubarjevcih prisoten strah, ali jo bo temeljita prenova spremenila v še eno 'poštirkano' območje v središču Ljubljane. Roko na srce, življenje na Trubarjevi ni za vsakogar in ni vsak za Trubarjevo. Trubarjeva te hitro izloči, zato se je na tem prostoru zamenjalo precej trgovin in gostiln, res pa je, da jih še več vztraja …

Ulica je zelo specifična, ali te nagovori ali pa te pusti popolnoma ravnodušnega.

Če je nekaj drugačno, še ne pomeni, da ni lepo, da ni dragoceno … Res pa je, da živimo v času, ko bi bili radi vsi enaki – vsi super perfektni ali pa se delamo, da taki smo. Trubarjeva pa ne odseva tega. Tukaj je kaos vsega po malem: Trubarjevci imajo svoje čisto posebne osebnosti in zgodbe, svojsko eksistenco. Čas pa temu zagotovo ni naklonjen. Vsem nam, ki poskušamo slediti sebi in se ne prilagajamo vsem in vsakemu, je zagotovo v življenju težje. Meni je Trubarjeva izjemno ljuba, moj najljubši kotiček pa je zagotovo Falafel, saj obožujem arabsko hrano.

Za Trubarjevo so značilni tudi grafiti, so pravzaprav njen zaščitni znak.

V poznih urah, ko se ulice izpraznijo, se na Trubarjevi odpre prostor za drugačne aktivnosti. Za številne so grafiti zgolj vandalizem, čičke čačke, za druge spet svobodno izražanje ali celo možnost za odpiranje socialno občutljivih tem v javnem prostoru. Odločitev je seveda povsem stvar osebnega pogleda. Veliko grafitov, ki so pravzaprav zaščitni znak Trubarjeve, smo dokumentirali tudi v knjigi.

Tudi sami ste vedno prihajali in odhajali; nekaj časa ste živeli v Parizu, v Iranu, ves čas obiskali predvsem Afganistan, pa tudi druge dežele in jih doživljali skozi oko fotoreporterke.

Zdaj sicer že nekaj let s sinom in možem, ki je Iranec, živim v Litiji. Pred porodom in po njem sem veliko časa preživela v Teheranu. To je večmilijonsko mesto, kjer je preprosta odločitev, kot je ta, da se z otrokom namenite v bližnji park, celodnevni projekt.

Ljudje pripovedujejo zgodbe

Marija Lah, dežnikarica

Visti trgovini na Trubarjevi že 28 let popravlja in izdeluje dežnike ter nadaljuje delo, ki ga je leta 1966 začel nje noče. Pozna vse ljudi z ulice in se z njimi dobro razume. “Zdaj sem v Ljubljani edina, ki še popravlja dežnike.” Veseli jo, da bo ulica po prenovi čistejša, bolj urejena in vzdrževana.

Meta Podkrajšek, ikonična frizerka

Sicer je že tri leta upokojena, a še vedno živi nad salonom na Trubarjevi. S svojim salonom je ustvarjala majhno zgodovino. Bila je namreč prva, ki je začela oblikovati nove, divje in drzne pričeske. Frizerski salon je sicer ustanovil njej ded že leta 1897. Leta 1972, ko ji je bilo komaj 20 let, je vodenje salona prevzela Meta. Približno v tistem času je začela sodelovati tudi s kostumografom Alanom Hraniteljem. “Za tiste čase sem bila zelo pogumna. Imeli smo dva šampona in morali smo biti zelo iznajdljivi in sami ustvarjati videze in trende.”

Abbi Shaar, Abi Falafel

Prišel je pred 40 leti v Slovenijo študirat iz Palestine. Poročil se je s Slovenko in ima dve hčeri, Hano in Aljo. V svoji restavraciji strežejo falafle, šiškebabe in solate. “Ljudje pridejo k nam zato, ker verjamejo v to, kar počnemo. Dajemo iz srca, ne iz žepa.”

Bratje Azim, Zulfi in Meto Islami, Okrepčevalnica in slaščičarna Trubar

Že 20 let živijo s svojimi družinami in mamo v prostorni hiši, ki se razteza za in nad ulično kavarno. “Trubarjeva mi veliko pomeni, ima duha, tega pa ne najdeš povsod,” pravi Azim. Zdaj čakajo, da se dela na ulici končajo, saj bodo lahko položili novo teraso.

Osman Đogič, Hiša Začimb

Pravi, da ga ulica spominja na staro trgovsko in kulturno središče Baščaršija v Sarajevu, kjer je kot bosanski imam študiral in preživel več let. V trgovini Osmam kot kak modrec prijazno in trezno deli nasvete, ki jih velja upoštevati. “Če si katera ulica v Ljubljani zasluži skrb in pozornost, je to Trubarjeva ulica.”

Ahmad Shamieh, brivec iz Sirije

Živi v azilnem domu na jugozahod Ljubljane, a svoje dneve preživlja v (Ambasadi) Rog – zapuščeni nekdanji tovarni koles na koncu (ali na začetku) Trubarjeve ulice, ki jo danes zasedajo številni kolektivi, nevladne organizacije, umetniki … “Tu se lahko begunci, večinoma z Bližnjega vzhoda, zberemo, skupaj preživljamo čas, pripravljajo hrano. Najpomembneje je, da smo tu deležni podpore, ki jo tako zelo potrebujemo.”

Nova Story že v prodaji

Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri