Manca Košir kot prostovoljna spremljevalka umirajočih v hospicu

Manca Košir kot prostovoljna spremljevalka umirajočih v hospicu (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Story
12. 11. 2017

Manca Košir, ki že vrsto let kot prostovoljna spremljevalka umirajočih v hospicu spremlja tiste zadnje dneve, ure umirajočih, pravi, da je treba govoriti umirjeno, brez nepotrebnih moraliziranj. V umirjenem okolju ob prijazni besedi se tudi umirajoči pomiri, spravi sam s seboj, in to je najpomembnejše.

Nekatere ta tematika zanima, zato posežejo po številni literaturi, ki obravnava to področje. S smrtjo se sreča vsak, to je zagotovo. Nekateri ob izgubi svojca ali prijatelja, ki mu stojijo ob strani v tistih zadnjih dneh ali urah njegovega bivanja med nami, drugi ob lastnem odhodu s tega sveta. Bližnji umirajočega ob tem skoraj vedno naletijo na različna vprašanja, na katera v danem trenutku nimajo pravega odgovora.

Kako ravnati, ko se stanje umirajočemu slabša? Ravnati v skladu z njegovimi željami v času njegovih boljših dni ali po svoji presoji? Marsikdo se oprijema vsake bilke, da bi ostali še nekaj časa skupaj, to velja tako za umirajočega kot za njegove bližnje. Svojci lahko pri vztrajanju ohranjanja življenja umirajočega ravnajo skrajno egoistično. Velikokrat nam zdrav razum narekuje nasprotno od srca. Kako se odzvati? Naj poslušamo srce ali razum? To so glavna vprašanja, s katerimi se mora spopasti skoraj vsak. Težko je. Ni lahko odločati o bližnjem, kadar je izbira tako skopa.

S podobnimi vprašanji se je srečal tudi Goran Šarac v zadnjih tednih življenja svoje žene Simone Weiss. Kako ravnati? Da bi bile tovrstne odločitve lažje, so na srečanju v knjigarni v središču Ljubljane spregovorili dr. Manca Košir, prostovoljna spremljevalka umirajočih v hospicu, prof. dr. Janez Zidar, zdravnik z Inštituta za klinično nevrofiziologijo UKC Ljubljana, in Goran Šarac, glasbenik, producent in mož pokojne Simone Weiss. V okviru družabnega dogodka Hospickafe, na katerem se v varnem vzdušju 20-letne tradicije Slovenskega društva hospic, ki skrbi za umirajoče in njihove svojce, pogovarjajo o minljivosti.

Na tem srečanju delijo izkušnje spremljanja hudo bolnih, pripovedujejo o smrti in govorijo o procesu žalovanju ob izgubi bližnjega. Vse to s spoštovanjem in ranljivostjo ob zgodbah žalosti, bolečine, strahu, razočaranj, občutkov krivde in odpuščanja. Sebi in drugim temo smrti pomagajo udomačiti, poskušajo jo detabuizirati.

Profesor dr. Janez Zidar je priznal, da se tudi zdravniki ob srečanjih z umirajočimi in njihovimi svojci velikokrat znajdejo v nezavidljivem položaju. Pravno zapisano je treba seveda upoštevati, spet drugo govorita razum in praksa. Že svojci velikokrat poskrbijo za zaplet pri svojem neenotnem stališču glede nadaljnjih zdravniških obravnav umirajočega. Ga oživljati ali ne, ga invazivno predihavati ali ne, veliko je vprašanj, ki jih postavijo zdravniki že tako užaloščenim in v tistem trenutku čustveno nestabilnim svojcem umirajočega. Težko je za vse! Ko se svojci sprijaznijo s tem, da njim draga oseba odhaja, je lažje, ni pa konec. Znova se porajajo vprašanja, zdaj v smislu, o čem z umirajočim govoriti. Gospa Manca Košir, ki že vrsto let kot prostovoljna spremljevalka umirajočih v hospicu spremlja tiste zadnje dneve, ure umirajočih, pravi, da je treba govoriti umirjeno, brez nepotrebnih moraliziranj.

V umirjenem okolju ob prijazni besedi se tudi umirajoči pomiri ter spravi sam s seboj, in to je najpomembnejše. Goran Šarac je ob tem priznal, da se je ob umirajoči ženi spopadel z vsemi vprašanji, ki smo jih omenili. Ni bilo lahko, a treba je bilo na njih odgovoriti in posledično narediti določena dejanja. Umiranje je želel sinovoma 'prihraniti', da ne bi še dodatno trpela ob izgubi mame. Čez mesec dni je usoda hotela, da je njihovo družino zapustil še oče Gorana Šarca. Priznava, da je bil takrat malo bolje 'pripravljen' na spoprijemanje z vsemi dogodki. Ko so gospoda Gorana na srečanju vprašali, po čem si bo najbolj zapomnil svojo žal prekmalu preminulo ženo Simono Weiss, sta bila bolečina in spomin na njuno ljubečo zvezo ter njegovo Simono premočna. Človek ob takem vprašanju enostavno ne ve, kaj bi povedal. Preveč je vsega.

Preveč je vseh tistih lepih trenutkov, spominov in ljubezni, ki povezujejo ljubeč odnos med živečim in pokojnim, da bi lahko preprosto odgovorili na tovrstno vprašanje. Človek se spominja njemu ljubega pokojnega po vsem. Spominja se ga po trenutkih, dejanjih, dotikih, besedah, po vsem. Po čem vse si bo Goran Šarac zapomnil pokojno ženo Simono Weiss, ve on sam. Ljudje, ki smo jo poznali, si jo bomo zagotovo po njeni srčnosti, prijaznosti, dobrodušnosti in seveda njeni glasbi. Simona Weiss je bila kraljica slovenskih src, in to tudi ostaja.

Besedilo: Aleš Rod // Foto: Goran Antley, Primož Predalič

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story45/2017

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 45/2017

Story 45/2017, od 02. 11. 2017

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri