Manca Košir o umiranju, smrti in darovih minevanja

Manca Košir o umiranju, smrti in darovih minevanja (foto: shutterstock) shutterstock
26. 4. 2015

Pred dnevi je luč sveta ugledala knjiga Darovi minevanja, s katero Manca Košir nadaljuje serijo epistol s knjigo dopisovanj o 'poslednjih rečeh': minevanju, umiranju, majhnih in velikih smrtih.

Dopisovalke Ksenija M. Leban, Urška Lunder, Jasna Stošić, Ana Drevenšek in Tina K. Mazi ter dopisovalca Janko Bohak in Karel Gržan v toku knjige odigrajo vloge iskrenih pričevalcev o tem, da včasih srce zaječi, ko pišejo o svojih bolečinah in trpljenju, o temnih urah duha in brezkrajnih radostih bivanja. Kljub vsemu hudemu (samomorilnost, objem smrti, diagnoza rak, rojevanje mrtvega otroka) pa vsa pisma svetlikajo luč upanja in zaupanja.

  • 'Karkoli udari ostrigo v lupino, ne rani bisera, ki je v njej.' - Rumi

skoljka

'Napisala boš knjigo!'

Ko je Manca Košir pred meseci v Sobotni prilogi Dela prebrala intervju s skladateljem Dragom Ivanušo, v katerem je novinarki Patriciji Maličev zaupal, kako se je soočil s svojo neozdravljivo boleznijo, pri čemer si je dovolil, da je vse skupaj doživljal kot mistično izkušnjo, ji je notranji glas jasno in odločno rekel: 'Napisala boš knjigo pisem o smrti. O veliki smrti in manjših smrtih, ki jih doživljamo vsak dan. O strahovih, pod katerimi je en strah temeljni: strah pred smrtjo.'

In Manca je to knjigo, ki smrt dokončno detabuira, tudi napisala. Kot večletna prostovoljka hospica se Manca zdi naravnost popolna za takšno nalogo. Skorajda hipno so ji na misel prišli tudi 'sogovorniki' zanjo.

Če je strah pred smrtjo naš temeljni strah, gre vsekakor prostor v knjigi dati psihoalitiku, in to takšnemu, ki zna pisati, ima sočutno dušo in mu mistične izkušnje niso neznanka. Zato se je med drugim zgodilo njeno dopisovanje z Jankom Bohakom. Naj v nadaljevanju citiramo odlomek iz sicer precej bolj obširnega in mestoma zelo osebnega dopisovanja.

  • 'Pri nekaterih se manifestria strah pred smrtjo le posredno, bodisi kot splošno vznemirjenje, ki ga skušamo racionalizirati ali pomiriti na različne načine, bodisi kot kakršen koli psihološki simpotm. Nekateri pa doživljajo strah pred smrtjo zavestno; pri nekaterih si ta strah utre pot v obliki paničnega strahu, ki jim zasenči vsako srečo in pokvari vsako izpolnitev. Na umrljivost nas lahko spomni prvi sivi las, prva, komaj opazno ohlapna koža na trebuhu ali prva guba na vratu. In nas spodbudi v neizprosno borbo zanikanja z vsemi sredstvi, ki nam jih omogočajo lastni zaščitni mehanizmi in dan za dnem ponujajo mediji. S tem smo strah pred smrtjo bolj ali manj uspešno potinsili na drugo, vsaj na videz varnejšo bojno linijo: na strah pred staranjem.'

In ker o umiranju in smrti vedo veliko tudi zdravniki, je Manca v knjigo vključila tudi pričevanje zdravnice paliativne medicine, učiteljice etike in komuniciranja Urške Lunder, ki se je zdela prava dopisovalka na dano temo tudi zato, ker je pred tem že napisala hvalnico življenju Odprto srce: Izkušnje spoznanja ob umiranju in smrti?

  • Manci je med drugim napisala tudi tole: 'Sprejemanje na prvi dih boleče in krivične situacije prinaša mir. Pirnaša pomirjenost s svetlobo in temo. zares zaobjeti enost jemožno samo tako, da z najvčejim mirom v sebi udomačimo oba pola. Da nehamo neskončno uriti in truditi vedno samo za svetlo, ob tem pa vse temno skriti pod preprogo. Ne, enost je sestavljena enakopravno iz obojega: iz svetlobe in teme. Obe je nujno sprejeti. Z obema potrpežljivo in ljubeče bivati v sobivanju.'

Kot prostovoljka hospica je Manca pogosto videla, kako pomembna je v zadnjih urah pomembna vera, zato je dala besedo še teologu, patru Karlu Gržanu, ki je napisal Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?. Kot magister teologije in doktor literarnih ved, ki pomaga bližnjim v stiski z ustanavljanjem skupnosti in komun, s pogovori in predavanji, je mozaiku misli v knjigi znal dodati pomenljiv pečat.

  • 'Danes morajo žalujoči delati uslugo nam, ki jih spremljamo. biti morajo močni, da nas preveč ne (z)motijo v našem dobre počutju. 'Uspešno' morajo zadušiti, potlačiti žalost globoko vase. Čeprav bi morali izjokati, izječati gorje ... pa jim mi nismo pripravljeni, niti nismo usposobljeni stati ob strani v prebolevanju. Danes ni časa ... Ne dovolijo nam časa, da ki ga potrebujemo za umiritev in okrepitev naših čutenj.'

Posebno nežno in modro je o tem, kako je, ko dobiš diagnozo rak, spregovorila njena prijatejica Jasna Stosič, ljubitejica narave, zdravnica in terapevtka integrativne medicine. Ko je Jasna dobila diagnozo in se odločila za uradne medicinske postopke, jo je presunilo, da ni le telo, ampak da pripada nečemu neskončno večjemu. Podobno je doživljala tudi v času kemoterapije.

  • 'Hkrati z občutkom, da se pri živem telesu razkrajam in spreminjam v hodečo gmoto strupa, je bil vedno boj živ občutek, da resnične mene ne doseže nobena kemira, noben poseg v telo. Da bresnovni del mene ostaja živ in svoboden, ne glede na to, kaj se dogaja s posodo, v kateri se je začasno naselil.'

V reviji Pogreb ni tabu je postala pozorna na članek Ane Drevenšek, ki je pisala o drugačnem, budističnem pogledu na smrt. Ana je bila pripravljena spregovoriti o smrti, pa tudi o prebujanju ženske ter celo povezanosti spolnosti in smrti.

  • 'Partnerstvo je svojstvena smrt. Skoznjo je vstajenje dano le celim, celovitim. Zato sem v sebi vedno gojila intucijo, da moram najprej najti svojo celovitost in jo nato deliti z Drugim - in s tem odstopam še od ene 'družbene norme'.'

Ker je prejeta pisma redno prebirala tudi njena hči Tina, je to k razmišljanju in pisanju na to temo spodbudilo še njo.

Priporočamo v branje!

Manca Košir: Darovi minevanja

Manca Košir te knjige tokrat ni pisala 'iz glave', ampak takrat, 'ko je imela odprto srce'. S sedmimi dopisovalci je odstrinjala zastore s temo, o kateri veliko preredko odkrito spregovorimo, včasih pa si o njej ne upamo niti zares razmišljati. Povsem enostavno ni bilo niti za Manco.

  • "Napisala sem že osemnajst knjig in z nobeno se nisem toliko namučila kot s to, ki je v sekundi telefonskega pogovora dobila ime Darovi minevanja. S sleherno dopisovalko in obema dopisovalcema sem vzpostavila duhovni most, zato njihovih pisem nisem le brala, temveč sem jih doživljala. Živela! Bila sem vzhičena in v devetih nebesih, a bila sem tudi na smrt prestrašena v podzemlju bivanja. Čustveno do roba polna, včasih čisto preč ..."

Knjiga Darovi minevanja je pred dnevi izšla v založbi Mladinske knjige in jo na tem mestu priporočamo v branje vsem, ki bi si želeli premagati (ali vsaj zmanjšati na znosno mero) tisti, vsem znani, temeljni strah - strah pred smrtjo.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri