Najboljši del življenja je tisti, ki ga ne moremo doživeti!
Izjemno subtilna in čustvena, mestoma pa tudi neposredno nazorna zgodba romana Sijaj, ki zgolj v grobih orisih nekoliko spominja na slike iz nedavnega z oskarjem nagrajenega filma Moonlight, v ospredje postavlja dva glavna in dobro dodelana lika.
Guido in Costantino že od zgodnjega otroštva živita v isti hiši, čeprav v različnih svetovih. Guido je edinec premožne meščanske družine, Costantino pa hišnikov sin.
'Nekega dne ga je Aldo spotaknil. Aldo ni bil hudoben, morda je bil celo eden tistih iz najboljšega testa, čeprav je bilo že čutiti, da se bo stalil kot vosek v temi, toda ravno zaradi te negotove svetlobe, te neplodne materije je bil prikupen. Ni imel jasnih vzgibov, čakal je dejanje in nato meril učinek, brez vsakega namena je izzival dogodke zgolj zato, da bi videl, kako deluje življenje, čeprav je vedel, da mu je tuje.
Ko je šel mimo hišnikov sin, je Aldo stegnil kot kol trdo nogo med eno in drugo klop in ga podrl. Vsi smo se zasmejali. Meni ni bilo prav, vendar se za nič na svetu ne bi odpovedal tem trenutkom čiste evforije, najboljši piči v šolski zamorjenosti. Vsak, ki jo je raztrosil, je bil absoluten car.
Ubogi Costantino se je udaril v usta. Aldo mu je priskočil na pomoč s svojim odišavljenim dandijevskim robcem. Costantino ga je poslal v oni kraj, se pobral in se obrnil proti razredu. Pričakovali smo obtožbo, kolektivno obsodbo naše enodušne hudobnosti. Toda hišnikov sin se je plemenito zgrudil v svojo klop in ni rekel niti besede.
Začel je hoditi ven z nami, se smejati našim vicem, čeprav ni nikoli zares sodeloval. Ni ga zadrževal njegov družbeni položaj, ampak nekakšen naravni odpor, da bi se prepustil brezskrbnosti, kot da onkraj mladosti že vidi odraslo življenje z dolžnostmi. Zdaj vem, da se je bal moške družbe.«
Med fantoma se zlagoma in počasi porodijo nežna čustva, a so občutki sramu prehudi in njuna vez se pretrga. Guido odide v tujino. Pa vendar ne razdalja ne nove zveze, ki jih oblikujeta, ne preglasijo ljubezni, ki ju povezuje.
'Verjemi mi, življenje ni šopek izgubljenih upov, smrdeč skupek mimoz, življenje rjove in jezdi v svojem nenehnem sijaju.'
Priporočamo v branje!
- »To ni knjiga o tem, da ljubezen premaga vse ovire. To je zgodba o poti, polni ovir, potovanju vase, v človekov značaj, večplastna in polna obžalovanj.« - Blog L'angolo dei libri
Margaret Mazzantini je eno najbolj prepoznavnih imen sodobne italijanske književnosti. Slovenske bralce je osvojila z romanoma Novorojen in Ne premikaj se. Za oba je prejela vrsto prestižnih italijanskih literarnih nagrad, med njimi strego, po knjižnih predlogah pa so posneli tudi filma.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču