Marjetka Kulovec: Prva gluha doktorica v Sloveniji

Za gluho skupnost v Sloveniji je bil to prelomen dogodek, saj so gluhi in slušno prizadeti v izobraževalnem procesu zelo omejeni. Le peščica gluhih uspešno zaključi srednjo ali višjo oziroma visoko šolo, večina se jih izuči le za nekaj poklicev, ki temeljijo na ročnih spretnostih. Marjetka Kulovec se je odločila izstopiti iz začaranega kroga poklicnega šolanja in se preizkusila na akademskem nivoju. Danes je profesorica defektologije in surdopedagogike (specialna pedagogika za slušno prizadete), ki si prizadeva izboljšati možnosti za šolanje slušno prizadetih otrok in mladostnikov.

Kako ste oglušeli in kako ste se kot otrok sprijaznili s tem, da ne slišite? Ne predstavljam si, ali je takšno spoznanje za otroka šok, kako ste to dejstvo sprejeli vi in kako vaši starši?

Pri devetih mesecih starosti so mi ugotovili gluhoto, ki je bila verjetno posledica kleščnega poroda. Spominjam se, da so me starši v prvih letih življenja vozili po ambulantah in bolniš­nicah, zdi se mi, da se niso mogli sprijazniti z mojo gluhoto kar precej časa. Pri štirih letih sem doživela hud šok v svojem življenju. Brez vsakršnega pojasnila sem morala oditi zdoma in začasno živet v rejniški družini, pri kateri sem sčasoma doumela, da sem drugačna od svojih vrstnikov, zaradi česar sem hodila v šolo za gluhe v drugem kraju.

Kakšno šolo ste obiskovali, kako vam je šlo, kako ste se učili? Koliko let je bilo potrebnih, da ste se naučili znakovnega jezika?

Na Zavodu za usposabljanje slušno in govorno prizadetih v Ljubljani (danes Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana – ZGNL) sem obiskovala vrtec, osnovno in poklicno šolo, kjer sem se izobraževala le v govornem jeziku, znakovni jezik (ZJ) sem pa uporabljala večinoma v komunikaciji z gluhimi vrstniki, z učitelji zelo redko. Nekateri učitelji so sicer uporabljali kretnje kot podporo pri ponazoritvi kake učne snovi, tako da smo jo nekako dojeli. Bila sem vedoželjna in radovedna, skratka, bila sem dinamičen otrok, veliko stvari me je zanimalo, tako da nisem imela nobenih težav z učenjem, znakovnega jezika sem se zelo hitro naučila od gluhih vrstnikov in tudi od starejših gluhih.

V tem obdobju sem z velikim navduševanjem 'prebirala' slikovne knjige, pri čemer sem najprej ignorirala besedila, pisana z velikimi tiskanimi črkami. Pozneje sem jih naposled začela brati, vsekakor jih na začetku nisem dobro razumela, a sem vztrajala do konca, kar se je res obrestovalo pri poznejšem učenju slovenskega jezika. Na dopisni srednji šoli, kamor sem se vpisala kot odrasla oseba, sem vseeno morala nadoknaditi veliko vrzel v slovenskem jeziku s pomočjo inštrukcij, pozneje še z branjem in pisanjem, v katera sem vložila ogromno energije in časa.

Kako so vas sprejeli slišeči vrstniki, ste imeli kakšne težave, kako ste se sporazumevali z njimi oz. s tistimi, ki znakovnega jezika ne znajo?

Ne spomnim se, kako sem se v zgodnjem otroštvu znašla v komunikaciji s svojimi starši in slišečimi vrstniki v okolju, v katerem sem živela. Moji starši namreč niso obvladali znakovnega jezika in se verjetno niso znali niti kako drugače sporazumevati z mano. Niti ne slišeči vrstniki. V tem času se gotovo nisem zavedala, da sem gluha. Med mojim šolanjem na zavodu je obveljalo prepričanje, češ da uporaba znakovnega jezika zavira razvoj govora pri gluhih otrocih, zato je bila ta uporaba med gluhimi prepovedana.

Vsekakor smo na skrivaj izkoristili vsako priložnost za komunikacijo v znakovnem jeziku, celo nekateri učitelji so to dopuščali. Po postopnem učenju govora, v katerega sem vložila veliko napora, sem lahko uporabljala govor v komunikaciji le s tistimi slišečimi, kot so moji starši, nekateri sorodniki, rejniki in peščica slišečih vrstnikov. Vendar mi govor v tistem času ni kaj dosti pomagal pri sporazumevanju, saj me marsikdo ni razumel, sploh ne tisti, ki ni imel nobenih izkušenj z gluhimi, zaradi česar mi je predstavljal veliko omejitev, saj z njim nisem mogla jasno izraziti svojih misli, občutij, potreb in želja, kot sem jih lahko v znakovnem jeziku.

Danes se mi zdi, da me marsikateri slišeči še kar dobro razume, jaz pa ga ne vedno, zlasti če izgovarja meni neznane pojme oz. besedne zveze v stavku ali delu besedila, tukaj se pojavi težava pri sporazumevanju in takrat preidem na pisni način.

Je znakovni jezik povsod po svetu enak ali so kakšne razlike?

Znakovni jezik, ki ga uporabljajo gluhi po svetu, ni univerzalen, temveč se razlikuje od države do države. Obstajajo tudi regionalne kretnje, ki jih je razvila in uporablja gluha skupnost na regionalnem območju v državi.

Gluhi najbrž zelo drugače dojemate okolico in ljudi okoli sebe. Današnji svet je glasovno zelo intenziven, hrup nas spremlja na vsakem koraku. Kako ga vi doživljate, katera čutila vas vodijo?

Možgani so zelo neverjeten organ v človeškem telesu, ki kompenzirajo izgubljeno čutilo (v našem primeru izgubljeni sluh), kar dokazujejo sodobne nevro-kognitivne raziskave. Dojemamo osebe, predmete in dogajanja v okolju predvsem z vidom in preostalimi čutili, ki jih izostrujemo tekom življenja. Nikakor pa ne moremo dostopati do informacij po slušni poti, saj okolje, v katerem živimo, ni vedno prilagojeno potrebam in zmožnostim gluhih, se pravi, ne dostopamo vedno do želenih informacij po vizualni poti (vizualna dostopnost zaradi nepovezanosti z zvočnimi informacijami o dogajanjih v okolju je nepopolna oz. okrnjena).

Informacije, ki jih prvič 'vidimo' pri branju, moramo najprej obdelati in povezati z dogajanji v okolju, za kar potrebujemo precej časa in napora, da jih dokončno dojamemo. Vsekakor nas spremlja hrup povsod, in sicer po vizualni poti, saj nas obdajajo svetlobni in klasični napisi, mediji in tehnologija, ki nas lahko zelo utrudijo. Tudi mi potrebujemo tišino, ki jo lahko najdemo v naravi, kjer se nagledamo njene lepote, se v njej razgibamo in nadihamo svežega zraka ali pa preprosto uživamo v stvareh, ki jih imamo radi.

Večina gluhih konča le poklicno šolo, kateri so ti poklici, ki so gluhim najbližji, ki se jih najlažje izučijo in jih tudi dobro opravljajo? Česa ste se vi izučili?

Da, v mojem času je bilo tako. Prevladovali so manualni poklici, kot so mizarstvo, kovinarstvo, grafičarstvo in tekstilstvo. Bili so tudi drugi poklici, ki so jih izbrali gluhi posamezniki, npr. pekarstvo, zlatarstvo, pleskarstvo in drugi poklici, ki vsebujejo ročne spretnosti. Le peščica gluhih je uspešno zaključila srednjo ali višjo oziroma visoko šolo. Običajno so bili tisti gluhi, ki so oglušeli po sedmem letu starosti ali pozneje, saj sem poznala nekatere od njih. Njihov prvi jezik je bila slovenščina. Izučila sem se za grafičarko na poklicni šoli v zavodu, ker nisem imela nobene izbire in niti ne zadostnega predznanja, da bi se vpisala v katerokoli šolo. Vsekakor sem se v tem času počutila zelo omejeno, ni mi bilo jasno, zakaj je bilo tako.

S temi omejitvami se niste hoteli sprijazniti, delo vas je dolgočasilo, želeli ste si nadaljevati šolanje. Kaj vas je pravzaprav zanimalo, kaj veselilo, ste imeli sploh dovolj informacij, da bi se lahko odločili?

Vsak si želi početi karkoli in kjerkoli, po svoji želji kot večina slišečih, zakaj pa ne. Zakaj bi se morali sprijazniti z omejeno paleto poklicev, ki jo ponuja zavod? Marsikateri gluhi ima lahko več možnosti pri izobraževanju, če bi imel ugodne pogoje za prilagoditev svojim potrebam in zmožnostim v okolju, v katerem živi. Tako bi lahko dostopal do želenih informacij po vizualni poti, kot sta izobraževanje v znakovnem jeziku in uporaba storitev tolmačenja v različnih situacijah, povezana z izo­braževanjem v smislu sistemske ureditve države.

Uspelo vam je, da ste študirali na pedagoški fakulteti, kako ste se spoprijeli s predavanji, ali so vam zadostovali študijski zapiski?

Običajno sem hodila na tista predavanja, kjer so profesorji malo bolj počasi govorili in uporabljali prezentacijo, in to brez tolmača za znakovni jezik. Pogosto sem sedela poleg kolegice na levi strani in prepisovala iz njenih zapiskov, marsikatera kolegica mi je prijazno odstopila svoje zapiske predavanj za fotokopiranje, tako da sem pri študiju lahko izluščila bistvo predavanja. Študijske skripte mi niso vedno zadostovale, saj sem za dodatne informacije morala posegati po literaturi, ki jo je priporočil posamezni profesor ali pa sem včasih sama poiskala druge vire s praktičnimi primeri, ki so bili povezani z vsebino predavanja oziroma seminarja. Pri neznanih strokovnih izrazih sem razlago poiskala z branjem različnih člankov v strokovnih in tudi poljubnih revijah, s pomočjo slovarjev ter v pogovorih s sošolkami.

Pridobili ste naziv profesorice defektologije za gluhe in slušno prizadete otroke, zdaj ste učiteljica znakovnega jezika na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani. Kaj opažate pri svojem delu, kaj bi lahko denimo spremenili na bolje v poučevanju gluhih in naglušnih?

Osredotočila bi se na razvoj jezika pri gluhem otroku glede na čas izgube sluha, ki odločilno vpliva na njegov kognitivni, socialni in čustveni razvoj, in s tem posledično na udejstvovanje (funkcioniranje) v družbeno-ekonomskem sistemu. Študije številnih avtorjev pa kažejo, da gluhi ali naglušni otroci lahko dosežejo akademsko izobrazbo, če le imajo možnost, da se znakovnega jezika (ZJ) naučijo že v zgodnjem otroštvu. V celoten izobraževalni proces gluhih in naglušnih želim vnesti ustrezno zavest o (med)jezikovni kompetenci, saj ta pri dvojezični populaciji nedvomno vpliva na uspešnost učenja.

V svoji doktorski disertaciji ste se osredotočili na tolmačenje znakovnega jezika in njihovega vpliva na razumevanje otrok. Kaj vse ste spoznali?

Raziskala sem tolmačenje znakovnega jezika in njihovega vpliva na razumevanje v obeh oblikah šolanja (šola za gluhe in običajna šola). Rezultati kažejo na precejšnje razlike pri pridobitvi jezikovnih zmožnosti gluhih/naglušnih učencev in dijakov pred vstopom v šolo. Gluhih otrok, izhajajočih iz slišeče družine, je približno 90 odstotkov. Ti imajo pri izobraževanju največ težav, saj se v nasprotju z gluhimi, ki so se rodili gluhim staršem, v zgodnjem obdobju življenja ne naučijo niti znakovnega niti govornega jezika.

Gluhi otroci z gluhimi starši v običajni šoli so se bolj ali manj sistematično naučili znakovnega jezika, gluhi otroci s slišečimi starši pa so osvojili znakovni jezik le v šoli za gluhe in v neformalni komunikaciji z gluhimi in naglušnimi sovrstniki. Iz naših izsledkov je torej razvidno, da gluhi učenci pri dojemanju učne snovi ne glede na njihove kulturno-jezikovne raznolikosti v običajni šoli vendarle dosežejo boljši rezultat kot tisti v šoli za gluhe. 

Besedilo: Smilja Štravs // Fotografiji: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol