Marjetka Vovk: Naučila sem se prepustiti trenutku

Marjetka Vovk: Naučila sem se prepustiti trenutku (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
3. 11. 2016

Zahtevni učitelji so navadno najbolj strogi do sebe. Najbrž to pojasnjuje, zakaj velja Marjetka Vovk za strogo žirantko v oddaji Slovenija ima talent.

Pevka, ki jo številni poznajo kot članico dua Maraaya, je popolnoma predana glasbi, kar se kaže tudi v njenem pedagoškem delu. Svojim učencem ne posreduje le znanja in izkušenj, temveč je tudi njihova zaupnica, saj se zaveda, da glasbenik ni instrument, temveč človek, ki se mora na svoji poti spopadati s strahovi, preizkušnjami, uspehi in porazi.

Veljate za zelo priljubljeno glasbeno pedagoginjo. Kdaj ste odkrili, da želite poučevati petje?

Dolgo nisem vedela, da sem rojena za pedagoški poklic. Ko smo imeli na fakulteti v prvih treh letnikih prakso, se sploh nisem znašla. V četrtem letniku pa sem učne ure v gimnaziji zelo dobro izpeljala. Dobro sem se počutila v družbi mladostnikov, zato sem pomislila, da se mogoče v meni skriva nekaj pedagoškega talenta. Petje sem pravzaprav začela poučevati po naključju. Prijatelji so me prosili, ali bi lahko pomagala njihovi hčerki pri učenju petja. Čeprav se nisem posebej pripravljala, sem učno uro odlično izpeljala. Odkrila sem, da sem lahko zelo kreativna pri procesu poučevanja. In takrat sem si rekla, da bi rada poučevala petje.

Pred tem pa ste želeli postati operna pevka, kajne?

Da, zelo sem si želela postati operna pevka. V petem razredu osnovne šole sem dobila kaseto Fantom iz opere in odkrila sem, da mi je operno petje zelo všeč, zato sem se poleg klavirja vpisala na ure solopetja. Opravila sem šest let klasičnega petja, nato pa sem se s profesorjem pripravljala na akademijo. No, potem pa sem spoznala Raaya in vse je šlo v pozabo. (smeh)

In ste namesto v operi peli s skupino Turbo Angels.

Petje popularne glasbe je bilo zame velika preobrazba. Sprva nisem znala ničesar zapeti, ker je potreben povsem drugačen nastavek kot pri operi. Ko sem Raayu prvič zapela pop skladbo, je skoraj padel s stola od smeha, ker nisem znala peti tako. Poznala sem namreč samo operni način petja. Kar se tiče Turbo Angels, pa so nastali čisto po naključju. In ničesar ne obžalujem. Dobila sem veliko odrske kilometrine. Naučila sem se, kako z glasbo zabavati ljudi. V tistem obdobju več kot to nisem znala. Ne sprašujem se, zakaj mi je bilo to potrebno. Kot glasbenica sem v vsakem obdobju dobila tisto, kar sem v tistem trenutku potrebovala.

So vas starši spodbujali na vaši glasbeni poti?

Da. Z bratom sva si v otroštvu lahko izbrala dejavnost, ki jo je bilo treba redno obiskovati. Starša sta nama rekla: Če se za nekaj odločita, je to treba izpeljati do konca. In najprej sem se odločila za klavir.

Ste razmišljali o študiju klavirja?

Da. Toda včasih naletiš na pedagoga, ki te zelo spodbuja. Včasih pa na nekoga, ki je lahko preveč realen in ti ubije sanje, zato sem se odločila, da ne bom študirala klavirja, ampak pedagogiko. In tega ne obžalujem.

Ali spodbujate svoje učence, četudi niso vsi izjemno nadarjeni?

Sem zagovornik tega, da ni pomembno, s kakšnim posluhom pride otrok k meni. Pomembno je, da ima voljo in motivacijo. Včasih otroci potrebujejo le malo spodbude. Verjamem, da lahko vsak napreduje, zato se mi zdi nesmiselno reči otroku, da ne zna peti in da nima posluha. Res pa je, da nisem obremenjena s tem, ali bo otrok v enem letu dosegel določen cilj. Zaradi tega sem lahko kot učiteljica bolj sproščena, ker mi nihče ne more očitati, da moj učenec nima posluha, ali pa me spraševati, zakaj sem ga sploh vzela. V vseh letih poučevanja nisem učila niti enega otroka, ki bi ga starši silili v petje, ampak so vsi otroci prišli z lastnimi ambicijami.

Se vam zdi, da imajo otroci realno predstavo o tem, kaj pomeni biti glasbenik?

Ne vsi. Nekateri bi bili radi takšni, kot so zvezde na YouTubu. Toda pozabijo na to, da so videospot, ki je trajal nekaj minut, snemali tri dni. Kadar imamo z učenci nastop in je treba čakati, jim razložim, da moram tudi jaz na kakšen nastop čakati celo popoldne. Počasi jim predstavljam ozadje. Opažam, da so nekateri najstniki premalo kritični, drugi pa preveč, kar tudi ni dobro. S svojimi učenkami se veliko pogovarjam o tem, da ne smejo biti preveč stroge do sebe, ker se s tem že naprej obsodijo na propad. Pomembno je, da se tudi mentalno posvečaš nastopu. Pred nastopom na Eurosongu sem obiskovala psihologinjo, ker sem imela težave z nastopanjem. Nikoli si nisem želela biti solistka, ampak sem se raje skrila v skupini, kjer ni bila vsa odgovornost na meni. Z novim projektom Maraaya pa je nastopil čas, da se soočim s sabo in si rečem, da ne smem večno živeti v strahu. Zame je bil velik korak stopiti na evrovizijski oder. Poiskala sem pomoč, ker sem vedela, da moja glava tega ne bo mogla sama predelati.

Od kod je izviral vaš strah pred nastopanjem?

V glasbeni šoli sem se pred nastopi vedno bala, da bi naredila kakšno napako. In enkrat sem jo. Približno tri mesece sem se pripravljala na klavirski nastop, in ko sem sedla za klavir, nisem vedela, kako se skladba začne. Poskusila sem trikrat, ampak mi ni šlo, zato sem vstala in šla z odra. Toda če bi bila v tistem primeru jaz učiteljica, bi prinesla note, da otrok ne bi imel takšne frustracije, ker ni šlo za tekmovanje. To me je zelo zaznamovalo in mislim, da klavirja v javnosti sploh ne bom igrala. Veliko bi morala delati, da bi to predelala, ampak nimam motivacije za to. Bolj sem se našla v petju in poučevanju, zato se izpopolnjujem na tem področju.

Gledate svoje nastope na televiziji?

Vedno. In vsakič vem, kaj bi popravila, čeprav zdaj razmišljam drugače. Na Eurosongu sem si zadala cilj, da ne bom prestrašena do te mere, da bo moje telo delovalo s svojo frekvenco, ampak sem si ga želela mentalno obvladovati. In to sem dosegla. Moj cilj je bil, da sem lahko uživala med nastopom in da se nisem počutila utesnjeno. Nisem se obremenjevala s tem, ali bom zapela kakšen napačen ton, ampak sem se preprosto prepustila trenutku. To je tisto, kar mora izvajalec v procesu učenja doseči.

Glasba igra zelo pomembno vlogo v vašem življenju. Ali jo sploh lahko odmislite?

Zelo težko. Zadnje leto ni bilo najbolj ugod-no v zdravstvenem smislu, saj sva bila z možem zelo izčrpana. Mogoče tudi zaradi tega, ker nikoli ne izklopiva glasbe. Še pred spanjem poslušava glasbo in jo analizirava. Čeprav me glasba veseli, me podzavestno tudi izčrpava.

Kje si napolnite baterije?

V naravi, ki mi daje največ energije. Tam čutim, da gre vse negativno iz mene in prejmem pozitivno energijo.

Se znate postaviti na prvo mesto brez občutka krivde?

To je dobro vprašanje, s katerim se ukvarjam v tem letu. Trudim se, da naredim nekaj zase in se ne obremenjujem s tem, da sem si vzela čas zase. Do pred kratkim sem se namreč obremenjevala za vsako malenkost, ki sem si jo privoščila, in za vsako neizkoriščeno minuto. Zdaj pa grem včasih ven, tudi če pustim razmetano.

Vas je materinstvo umirilo?

Sem večni deloholik, zato nisem imela porodniškega dopusta in sem kmalu po rojstvu obeh otrok začela poučevati. Kar nenadoma sem morala v svoj delovnik vključiti še materinstvo. Nisem znala dati otroka za eno uro v varstvo, ampak sem želela za vse poskrbeti sama, ker nisem želela ničesar zamuditi. Toda ni mi žal za niti eno neprespano noč. Sem mamica na prvem mestu. Otroka mi ogromno pomenita. In če moram kaj odpovedati, to z veseljem naredim, da sem lahko z njima.

Bi ju spodbujali, če bi se želela ukvarjati z glasbo?

Seveda. Karkoli bosta želela početi, ju bova spodbujala. Poskušala ju bova naučiti, naj vztrajata. Bolj kot to, da se otrok nad nečim navduši, je pomembno, da vztraja.

Kaj bi počeli, če se ne bi ukvarjali z glasbo?

Zagotovo bi se ukvarjala z ljudmi. Najbrž bi bila psihologinja ali pa bi v šoli pomagala otrokom z učnimi težavami. Rada imam delo z ljudmi. Ne motijo me ljudje z različnimi mnenji, ampak se prilagodim, ne vztrajam pri svojem. Svojim učencem pustim svobodo in spoštujem njihove odločitve. Tukaj sem namreč zato, da jim pomagam.

Kaj bi svetovali nekomu, ki se želi ukvarjati z glasbo? Naj se prijavi na avdicijo za oddajo Slovenija ima talent ali naj gre v glasbeno šolo?

To je zelo težko vprašanje. Odvisno je od tega, kaj si otrok želi in koliko je nadarjen. Otroku, ki ima ogromno željo po tem, da bi bil rad na televiziji, ne bi rekla, naj ne gre na avdicijo. Bi mu pa razložila, kakšne so posledice, če ti nastop uspe, in kakšne so posledice, če ti ne uspe. Ne moreš iti na nastop z mislijo, da si najboljši, ko ti ne uspe, pa se ti podre ves svet in si čisto na tleh. V življenju potrebujemo izkušnje. Če doma sediš in čakaš, da bo nekdo potrkal na vrata in te vprašal, ali boš nova svetovna zvezda, se to ne bo zgodilo.

Se vam zdi, da imamo v Sloveniji veliko talentov?

Nad letošnjo sezono sem zelo presenečena. Zdi se mi boljša kot lanska. Tudi pevci se mi zdijo precej boljši kot lani. Moramo pa se zavedati, da Slovenija ima talent ni glasbeno tekmovanje, ampak šov, kjer mora vse funkcionirati, če se želiš uvrstiti v finale. Imeti moraš pravo osebnost, znanje in pesem. Vse se mora ujemati, ne samo petje. Če hočeš biti uspešen, ni najbolj pomembno, kakšen izvajalec si, ampak kakšno pesem imaš. Pesem je tista, ki te bo naredila uspešnega.

Pesmi ustvarjate skupaj z možem. Je to prednost?

Ne vem, ali je to prednost. Midva namreč ločiva delo in zasebno življenje. Studio je najino delovno okolje in ga sploh ne povezujeva z družinskim okoljem. Res pa je, da težko napiševa kakšno žalostno uspešnico, ker sva srečna. Navadno so najboljše uspešnice prihajale iz zlomljenega srca. Tako da z glasbenega vidika srečno življenje ni nujno prednost. (smeh)

Kaj vas najbolj osrečuje?

Moja družina in to, kar sva z Raayem ustvarila. To je največ, kar sva lahko v življenju naredila.

Se znate pohvaliti?

Navadno se znam pohvaliti za nazaj, sproti pa niti ne. Sem zelo samokritična. Zame kritika ni nekaj slabega, ker stremi k nečemu dobremu, zato sem šokirana, da ljudje odkrito mnenje vzamejo kot zlonamerno. Vsak dan se ocenjujem kot pevka in vedno iščem nove izzive. Nikoli si ne rečem, da sem najboljša in da se mi ni treba učiti. Imam svojega učitelja in skoraj vsak dan vadim, ker vem, kaj vse bi še rada dosegla. Če bi imela železne glasilke, bi pela 24 ur na dan.

Je petje terapija?

Da, petje zdravi. S petjem sem se naučila največ o sebi in premagala svoje strahove. Še pred nekaj leti sem bila prestrašena, ko sem šla na oder. Toda zaradi petja sem osebnostno zelo napredovala. Sem bolj samozavestna in odločna. Zaradi tega hočem biti vzgojiteljica v celovitem pomenu. Svoje učence želim spodbujati, saj je najstniško obdobje zanje velik izziv. Srečna sem, ko vidim, kako na odru zažarijo in pozabijo na vse svoje napake. Nikoli jih ne obremenjujem z analizami po nastopu, ampak sem vesela, če se dobro počutijo. Prvo vprašanje, ki ga zastavim učencem po nastopu je: Kako ste se počutili? In če rečejo, da so uživali, je moja naloga opravljena.

Besedilo: Danaja Lorenčič, Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Značke: Marjetka Vovk