Marko Pokorn je znan infektolog in pediater, pa ste vedeli, da je tudi velik ljubitelj klasične glasbe, da ima celo svoj bend in da skoraj vsako soboto igra na koru? Tilnu Artaču se je razkril v luči, kot ga še ne poznamo.
Imitator in akademski glasbenik Tilen Artač je v tokratnem podkastu 1, 2, 3 … bis! gostil dva zelo zanimiva sogovornika. Prvi je infektolog, pediater, scenarist, dramatik in glasbenik Marko Pokorn. Druga pa Mojca Fortin, odlična violinistka, članica prvih violin Slovenske filharmonije in mama dveh otrok, ki ju vzgaja v ljubezni do klasične glasbe. Prav ta je bila v središču njihovega pogovora, tudi z vidika njenih zdravilnih učinkov.
Čeprav javnost pozna Marka Pokorna v prvi vrsti kot predstavnika zdravstvene stroke, je glasba pomemben del njegovega življenja že vse od malega. Kot otrok je začel z igranjem kljunaste flavte in nadaljeval s klavirjem. Njegov oče je bil muzikolog in pravnik, mama pediatrinja.
Na vprašanje, ali je v njihovi družini prevladovala glasba ali medicina, odgovori, da sta bila oba pola zelo izražena: "Večino svojega življenja sem si želel biti zdravnik in če bi imel možnost še enkrat izbirati, bi se do pičice enako odločil. Glasba je bila pa moja ljubezen, s katero ves čas živim." Doda, da sta danes z glasbo našla neko ravnovesje, da mu je v pomoč, oporo in zatočišče pred dnevnimi izzivi.
Marka Pokorna glasba spremlja že od malih nog.
Znova je našel ljubezen v kljunasti flavti, v kateri zelo uživa. Njegova mentorica je sovaščanka (v Begunjah na Gorenjskem) in profesorica kljunaste flavte Mateja Bajt, s katero skoraj vsako soboto igrata v Begunjah na koru pri maši. "V upanju, da bo to morda dovolj za klimo v vicah," se pošali Marko Pokorn in sogovornika spravi v smeh, ki jih spremlja skozi celoten pogovor.
Koncert klasične glasbe za otroke ni noben bavbav
Če Marko Pokorn izhaja iz glasbene družine, pa je bilo pri Mojci Fortin drugače. Ne starša in ne kakšen drug član družine ni glasbenik. Kot deklica je zelo rada pela, vpisali so jo v glasbeno šolo, začela je s kljunasto flavto in ker je imela posluh, je hitro "presedlala na godala". Tako je že kot petletni deklič v rokah držala svojo prvo violino in ta ostaja tam še danes, ko je tudi že mama.
Klasična glasba za otroke? Vsekakor, pravi Mojca Fortin.
Pravi, da imata njena dva sinova zelo rada glasbo in simpatično pripomni, da v resnici nimata izbire, klasično glasbo sta poslušala že v trebuhu. Tudi danes se zelo dobro odzivata na glasbo. "Skupaj hodimo na koncerte, vsaj en del družinskih abonmajev je zelo zanimiv za otroke. Tudi 'tamali', ki ima štiri leta, zelo lepo zdrži," pravi Fortinova, ki se ji družinski abonmaji Slovenske filharmonije in drugih orkestrov zdijo zelo lep uvod v klasično glasbo. Ob tem pomiri morda skeptične starše živahnih malčkov: "To ni noben bavbav, ni treba zelo pri miru sedeti, tudi če kdo malo poklepeta, smo glasbeniki tega vajeni in zelo sproščeni."
Morda delujejo resno, a ko nastopajo za otroke, so glasbeniki zelo sproščeni.
Glasba otroke pomirja in ima pozitivne učinke na duševno in telesno zdravje, za to obstajajo mnogi dokazi. Marko Pokorn bi si želel, da bi glasba še pogosteje odzvanjala po sobah in hodnikih Pediatrične klinike, prepričan je namreč, da bi določenim skupinam bolnikov to lahko koristilo: "Poslušanje glasbe na primer lajša bolečine in trpljenje onkološkim bolnikom. Lajša tudi stres novorojenčkom pri kakšnih bolečih posegih. Ima številne koristne učinke."
"Če hočete dolgo živeti, poslušajte Mozarta!"
A ne glasba na splošno in kar vsevprek, pač pa ima izjemne učinke prav klasična glasba. Ob tem Marko Pokorn pove, da je nekoč naletel na članke, ki so ugotavljali, da so imeli otroci z epilepsijo, ki so poslušali Mozartovo Sonato za dva klavirja, ob tem manj epileptičnih napadov. "Še en zelo zanimiv članek je bil o tem, ko so mišim presadili srce, nato pa so jim ustvarjali različno glasbeno okolje. Predvajali so jim Mozarta, pop glasbo in nek monofon pisk. Miši, ki so poslušale Mozarta, so s presajenim srcem živele dva- ali trikrat dlje kot miši, ki so poslušale drugo glasbo," pripoveduje Pokorn, ki je sam velik ljubitelj sodobne glasbe. Ta ga pritegne, ker je močno izrazna, dotakne se ga, je pa tudi precej zahtevna in zato potrebuje več angažmaja pri poslušanju.
Marko Pokorn je velik ljubitelj klasične glasbe.
Od nekdaj rad hodi na koncerte klasične glasbe in že vse življenje ima abonmaje, kot tudi številni njegovi stanovski kolegi. "Enkrat sem pisal kolumno o tem, da če te zdravje pusti na cedilu, je najbolje, če to stori na koncertu Slovenske filharmonije, ker je skoraj v vsaki vrsti en dohtar," v smehu pravi Pokorn, ki bi ministrstvu za zdravje kot ukrep za skrajševanje čakalnih vrst morda predlagal subvencionirane abonmaje, kjer "boš lahko kakšen izpuščaj komu pokazal. Tudi v tem smislu glasba pomaga k boljšemu zdravju". Med salvami smeha, ki se razširijo med sogovorniki, Artač v svojem slogu povzame: "Ljudje, hodite na koncerte, varno je!"
"Borelija, od kod strahote tvoje"
Marko Pokorn pa ni samo izredno rad med poslušalci, včasih je tudi na odru. Pred več kot desetimi leti je s prijateljem in kolegom Klemnom Dovčem ustanovil band, ki se imenuje 'Midva ne žviva od tega', kjer preigravajo medicinsko obarvane parodične priredbe uspešnic. Kot je na primer 'Borelija, od kod strahote tvoje', na katero se spomni Tilen Artač z enega njihovih koncertov.
Tudi ob koncu iskrivega pogovora je gost zasedel mesto na odru, postavljen je bil pred zanimiv in zelo zahteven izziv. Tilen Artač in Mojca Fortin sta ga povabila v kvintet, v katerem je zaigral na oboo, hitro učno uro pa mu je dal oboist in direktor Slovenske filharmonije Matej Šarc. Sledilo je veliko smeha, a na koncu tudi nekaj minut pravega presenečenja ...
Preberite več na Metropolitan.si
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del