Ženske se v primerjavi z moškimi težje odločajo za samostojno podjetniško pot in so bolj previdne, manj so naklonjene tveganju.
Po raziskavi Globalnega podjetniškega monitorja (GEM) iz leta 2015 se je Slovenija po deležu novih in nastajajočih podjetnic med 24 proučevanimi evropskimi državami uvrstila na nezavidljivo predzadnje mesto. O ženskem podjetništvu smo se pogovarjali s priznano podjetnico, vodjo Mreže MEMO in direktorico GZS Zbornice osrednjeslovenske regije gospo Marto Turk.
Sogovornica je topla in odprta ženska, ki je neizmerno predana svojemu delu. Je mentorica številnih podjetnic, ki jim predaja svoje dolgoletne izkušnje in bogato znanje, jih spodbuja in jim je v oporo na njihovi samostojni poti.
Katere so značilnosti ženskega podjetništva, če ga primerjamo z moškim?
Običajno imamo ženske z družino več težav pri odločanju o samostojni ekonomski poti. Vstop v podjetništvo pomeni, da moramo imeti za to čas in znamo usklajevati delo in družino. Veliko žensk, ki imajo še majhne otroke, ustanovi podjetje doma ter so na primer čez dan mame in gospodinje, zvečer pa se posvetijo poslu. Tako sem začela tudi sama.
Čeprav so danes moški pripravljeni prevzeti več obveznosti v družini, še vedno glavne odgovornosti – kar zadeva zdravje otrok, njihovo varnost, preživljanje otroštva ... prevzemajo matere. V tem ne vidim posebne težave, treba se je prilagoditi in poskušati čim bolj usklajevati različne interese in cilje družinskih članov. Zato menim, da je za ženske z majhnimi otroki pomembno najti prilagodljivo obliko dela, kar je mogoče prav s samozaposlitvijo. Matere so zaradi bolezni otrok pogosto odsotne z dela, za kar delodajalci običajno nimajo pravega razumevanja. Ko si podjetnica, urejaš to drugače, po svoji meri in glede na potrebe družine.
Ženska kot podjetnica, menedžerka, voditeljica, delodajalka organizacijsko postavlja svoj piramidni vodstveni sistem malce bolj sproščeno v primerjavi z moškim kolegom. Svoje podjetje vodi kot družino in ne ločuje strogo zasebnih in poslovnih zadev. Ko gre za kolektiv, se zanima za zaposlene in je bolj razumevajoča za njihove osebne težave. Vendar na splošno ne moremo trditi, da so v podjetništvu razlike med spoloma; oboji morajo dobro poznati vse pogoje, imeti ustrezna znanja, svojo vizijo in ji slediti.
S katerimi dejavnostmi se najpogosteje ukvarjajo podjetnice?
Ženske se v primerjavi z moškimi pogosteje odločamo za dejavnosti, ki so povezane z okoljem, družbo, izobraževanjem, nudenjem pomoči starejšim ljudem, invalidom in drugim specifičnim skupinam. Uspešne smo tudi v oblikovanju, arhitekturi, računalniškem dizajnu in drugih sodobnih oblikah multimedijskih aktivnosti. Zelo aktualno je socialno podjetništvo, ki odpira nove priložnosti tam, kjer je država že izstopila. V vsakem primeru pa je pomembno, da na trgu ustvarjamo razliko v ceni, od katere lahko živimo. Dobrodelnost in sorodni pojmi namreč ustvarjajo vtis, da če delamo za socialo, potem počnemo to brezplačno. Vendar to preprosto ne gre. Pokrivamo določeni segment storitev, ki jih ne opravlja nihče drug in niso financirane iz javnega sektorja oziroma iz proračuna. Vse to so dejavnosti, ki ne prinašajo dobička, a jih potrebujemo.
Ali so med ženskami in moškimi kakšne razlike pri odločanju za samostojno podjetniško pot? Nekje sem prebrala, da se pri nas ženske v povprečju odločajo za to pozneje.
Ne gre za to, ali se za to odločimo prej ali pozneje, ampak priporočam vsakomur, da se odloči, ko že ima izkušnje v nekem večjem sistemu. Pri delodajalcu, ki ima organizacijsko shemo že dovolj izdelano, se namreč lahko nauči, kako je smiselno postaviti organizacijo in zakaj, kako so oddelki medsebojno povezani. Pouči se o učinkovitosti sistema in pridobi koristne izkušnje, zlasti če dela v srednjem ali večjem podjetju, ter nato takšno znanje prenese v svojega. Če pa svoje podjetje ustanovi takoj po končanem študiju in celo zaposli enega ali dva delavca, nima izkušenj in znanj, ki jih lahko pridobi samo z delom v takšnem sistemu. Izhajam namreč iz predpostavke, da z ustanovitvijo podjetja ne rešujemo svojega položaja brezposelnosti, ampak imamo dolgoročnejšo vizijo o podjetju in njegovi rasti.
Kaj je po vašem mnenju odločilno, da se ženske odločajo za podjetništvo?
Kljub spodbudnim trendom na trgu dela, saj brezposelnost upada, se ne zmanjšuje delež brezposelnih žensk z visoko izobrazbo, starih od 32 do 39 let. V raziskavi, ki smo jo opravili v okviru partnerstva v Mreži MEMA, smo ugotovili, da na novo zaposlitev čakajo v povprečju več kot 21 mesecev; od tega Gorenjke najdejo zaposlitev v 19 mesecih, v osrednjeslovenski regiji pa traja kar 24 mesecev, podobno je tudi na Štajerskem ali v Pomurju.
Po podjetniških in ekonomskih teorijah je v vsakem narodu zgolj 3–4 % pravih podjetnih ljudi, ki imajo pravo idejo, so inovativni, trmasti in vztrajni ter znajo iz svoje ideje narediti posel. Vsi drugi se morajo tega 'priučiti'. Nekaj stvari se moramo priučiti, se prilagoditi, da lahko določene storitve, ki smo jih opravljali v nekem večjem sistemu, prenesemo na trg in jih ponudimo drugim. Samozaposlitev ni neka obveza, večkrat pa pomeni izhod, izhod v neznano! Videti in razpoznati priložnost, izziv na trgu in ponuditi možno rešitev, zbrati svoj podjetniški tim; upoštevati in preračunati vse dejavnike, ki vplivajo na čas, ko bomo prišli do točke preloma ... in finančnega uspeha. Podjetništvo je povezano z inovativnostjo, znanjem ter potrebo po znanju in samouresničevanju, samozaupanjem, trmo, vztrajnostjo, energijo. Veliko energije mora imeti podjetnica, več kot drugi!
Katere spodbude bi potrebovale ženske, da bi se odločale za podjetniško pot?
Spodbude za to so v ženskah samih, ne iščite jih zunaj sebe! Zunanje spodbude pridejo in minejo. Včasih moramo samega sebe tako rekoč prisiliti k temu, da nekaj naredimo, premaknemo, ukrenemo, spremenimo svoje okolje. In vztrajamo.
V primerjavi z drugimi državami imamo pri nas zelo dobro razvito podporno okolje za podjetništvo. Vsakdo lahko ustanovi enostavno enoosebno družbo ali samostojno podjetje kar od doma prek interneta. Če ima pri tem težave, se lahko odpravi na eno od več kot 40 točk VEM, ki delujejo po vsej Sloveniji. Imamo najboljši tehnološki park v tem delu Evrope, v katerem vsako leto nastajajo nova zagonska podjetja; v skorajda vsaki regiji so inkubatorji, ki ponujajo podjetnikom možnost povezovanja in sodelovanja. Po tem, ko so v Ljubljani mladi ustanovili prvi sodelavni center ('coworking'), so se tudi številne občine v zadnjih letih odločile ponuditi dostopne prostore mikro podjetnikom začetnikom, kjer imajo na voljo še veliko dodatnih informacij. Omenim naj tudi brezplačne postopke za registracijo podjetja ter podjetniški in regionalni razvojni sklad. Gospodarska zbornica ima 13 regionalnih gospodarskih zbornic in več kot 25 strokovnih združenj, v katera se lahko vključijo podjetniki že takoj po ustanovitvi podjetja. Ustanovljene so tudi sekcije, klubi, združenja, društva, kjer lahko vsakdo najde kaj zase. Tudi tu pa velja: moramo se informirati in povezovati, poslovna radovednost je v nas samih. Tega ne more spodbuditi nobeno podporno okolje. Veliko se govori povezovanju, sodelovanju, mreženju, kar pa vse zahteva akcijo. A ko se na primer dogovorimo z mentorji, da za podjetnice in podjetnike pripravijo brezplačne delavnice, ni pričakovanega odziva, čeprav smo še mesec dni prej govorili o tem, da je to nujno potrebno.
Ali nam lahko poveste kaj več o Mreži za enake možnosti MEMA?
Gre za projekt, ki se financira iz norveškega finančnega mehanizma. Na razpis smo se prijavile kot skupina različnih posameznic, ki se že dlje ukvarjamo z ženskim podjetništvom. Po regijah smo želele vzpostaviti manjše skupine žensk, tako imenovane regijske svete žensk, in se dogovoriti za stalno lokacijo, na kateri se bodo lahko dobivale. Pravkar smo se za to dogovorile v Novem mestu in Celju z regionalnima gospodarskima zbornicama. Naš drugi cilj je bil ugotoviti, kakšen je ekonomski potencial žensk po regijah in na ravni države, prihajamo pa tudi v Pomurje in na Obalo.
Pred kratkim je izšla publikacija z izsledki raziskave Povezane in uspešne, ki smo jo predstavile na forumu na mednarodnem obrtnem sejmu v Celju. Med našimi cilji je tudi, da postavimo model podjetniškega pospeševalnika, namenjenega samo ženskam, kamor bi lahko privedle tudi svoje otroke. Če se bo oblikovala stalna skupina žensk, si želim, da bi lahko podjetnost spodbujali tudi pri njihovih otrocih.
Ženskam je treba zagotoviti podporo tudi po ustanovitvi podjetja. Trenutno je v mrežo MEMA včlanjenih več kot 200 žensk. Za zdaj je to brezplačno, saj nas podpira tudi GZS Zbornica osrednjeslovenske regije in tudi naši mentorji donirajo veliko ur dela in znanja v »časovno banko« mreže MEMA. Ženske ob vpisu svoje znanje ponudijo skupnosti in v zameno dobijo od drugih drugo znanje, pri čemer je naša vloga koordinirati in povezovati znanja tudi prek multimedijskega portala.
Ali nam lahko za konec poveste še nekaj besed o podjetniškem usposabljanju brezposelnih žensk s terciarno izobrazbo, ki poteka kar na petih lokacijah – v Ljubljani, Mariboru, Celju, Novi Gorici in Novem mestu?
Glede na položaj na trgu dela smo na več mestih opozarjali na težave izobraženih žensk v najboljših letih, ki so postale dolgotrajno brezposelne. Treba je povečati njihovo zaposljivost in jih pripraviti za trg tudi s samozaposlovanjem. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je prisluhnilo tudi drugim pobudam mladih izobraženk, prav tako pa je Javna agencija SPIRIT Slovenija razmislila o možnosti, da bi v sodelovanju z ministrstvom pripravili skupni program (kar je prvi takšen primer institucionalnega sodelovanja za to ciljno skupino). Razpis je povabil k sodelovanju skupino, ki bi bila pripravljena izvesti program 100-urnega izobraževanja, specifično naravnanega na žensko populacijo.
Usposabljanje usklajuje GZS Zbornica osrednjeslovenske regije, kandidatke pa napotuje Zavod RS za zaposlovanje, ki zagotavlja tudi subvencijo v višini pet tisoč evrov za tiste, ki se tudi dejansko samozaposlijo. Javna agencija SPIRIT je tudi prvič za udeleženke pripravila spričevala o njihovem znanju. Prva skupina je končala usposabljanje konec junija, druga skupina pa se je začela usposabljati na začetku septembra in pravkar končujejo program.
Mislim, da je velika prednost tega programa prav v tem, da ima vsak od predavateljev – teh je kar 18 – tudi sam podjetje ali je del podjetniškega tima z dolgoletnimi izkušnjami, obenem pa je tudi strokovnjak na enem ali več področjih poslovnega okolja. Če udeleženka v času usposabljanja sledi priporočilom, dela naloge in razvija poslovni model za svojo idejo, lahko ob zaključku poleg uradnega spričevala v svojo mapo spravi tudi izdelan »poslovni model canvas«, finančni izračun s projekcijo za dve leti ter zvrhano mero dobrih nasvetov – da o novi poslovni mreži sploh ne govorim.
Besedilo: Tanja Pihlar // Fotografiji: Goran Antley