Duhovnik Martin Golob je Borutu Pahorju med drugim zaupal, kateri del duhovniškega poklica bi nemudoma ukinil in kaj bi se zgodilo, če bi se nekoč strašno zaljubil ...
Borut Pahor je v podkastu Mastercard® navdiha tokrat gostil Martina Goloba, enega najbolj priljubljenih in poznanih župnikov pri nas, ki se je ljudem približal tudi prek sodobnih komunikacijskih kanalov. "Ne boji se sodobnih tehnologij, pozna moč socialnih medijev in jih tudi spretno uporablja. Od leta 2018 snema in objavlja vloge, v katerih s preprosto, odkrito in prisrčno govorico nagovarja in pridobiva ljudi, da mu verjamejo, zaupajo in mu sledijo. Ko mašuje, je cerkev polna," je svojega gosta – letos bo enajst let, odkar je duhovnik – na začetku zelo zanimivega pogovora napovedal Borut Pahor.
Spoznanje, da je duhovnik lahko čisto normalen človek
Da je Martin Golob postal duhovnik, je 'krivih' več dejavnikov. Kot prvo izpostavi svojo družino, kjer so, kot pravi, "normalno verni", so pa doma veliko molili in do duhovnikov gojili lepo spoštovanje. "Stara mama je večkrat nesla župniku kakšen hlebec kruha pa jajca, ker imamo doma kmetijo. Rekla je: 'Izvolite, župnik, malo jajc, ker vem, da jih nimate'. Na to smo se doma večkrat malo nasmejali," Golob simpatično obuja spomine na čas otroštva.
Martin Golob drugače, kot da je popolnoma iskren, ne zna.
Takrat je bil ministrant in tudi zgled domačega župnika ga je spodbudil k razmišljanju o duhovniškem poklicu: "Moj domači župnik je bil normalen, sproščen možakar, radi smo ga imeli, znal je naglas in zelo dobro govoriti, radi smo se ob njem smejali, radi smo z njim kam šli, radi smo bili v njegovi družbi. Ob njem sem spoznal, da je lahko duhovnik en čisto normalen človek, ki mu ni treba spreminjati osebnosti. Moj značaj je precej živahen in samo iz nekih podob enega umirjenega možakarja, ki je duhovnik, ki samo bere in moli, bi mi bilo to kar malo premalo ..."
Ko se je bilo treba v življenju odločiti za eno pot, je izbiral med tem, ali gre v duhovniški poklic ali bo ostal doma in kmetoval. Pri odločitvi je pretehtalo tudi dejstvo, da je zelo rad z ljudmi, kar mu je doma manjkalo. Odločil se je za duhovniški poklic in v naslednjih letih v sebi odkrival, kako zelo se njegova duša ujame s tem načinom življenja, zato je sledil miru, ki ga je ob tem čutil. "So bili pa tudi dvomi, seveda," prizna brez dlake na jeziku. Spraševal se je, ali je to res pravi poklic zanj, ali bo srečen in "kaj pa, če je moje poslanstvo, da se poročim in da imam družino?"
Martin Golob pravi, da so bili seveda ob odločitvi za duhovniški poklic prisotni tudi dvomi.
Po posvečenju so se vsi dvomi razblinili, vedel je, kaj je njegovo poslanstvo, in začutil je – svobodo. "Svoboda je močna volja, ampak ljubezen je pa še bolj ultimativna. Se niste mogoče vprašali, ali bo morda v prihodnje na pot prišla neka ljubezen, ki bi bila močnejša od vaše volje, da pripadate temu poslanstvu?" je svojega sogovornika pogumno vprašal Borut Pahor. Martin Golob dopušča tudi možnost, da bi se strašno zaljubil, zaveda se, da se to lahko zgodi.
In če se zgodi? "Najprej bom rekel: 'Hvala Bogu, še sem normalen.' Tako smo ustvarjeni, temu človek pravzaprav niti ne more ubežati, to se ti lahko zgodi, vsakomur se to lahko zgodi …" pripoveduje in doda, da so v duhovniškem poklicu skušnjave stalno prisotne. "Pa ne samo tiste na dveh nogah," se pošali.
V duhovniškem poklicu se čuti srečnega in izpolnjenega.
A vedno je tukaj človek, ki stoji pred skušnjavo, in njegova odločitev. Tistih, ki skušnjavi podležejo in zapustijo duhovniški poklic, ne obsoja. Seveda mu ni čisto vseeno, ko izgubi sobrata, a vsak zase se mora vprašati, ali je srečen v položaju, kjer je. On sam je zelo srečen: "Imam lepo izkušnjo življenja, rad živim, čeprav ni vedno najlažje. Po značaju pa sem tudi tak, da sem vesele narave, rad se pohecam …"
Martin Golob je znan kot sijajen, odkrit in iskren sogovornik, h kateremu se po tolažbo zatekajo številni. Sprejme vse, tudi tiste, ki niso krščeni, in takih ni malo. Pravi, da marsikdaj ne ve odgovora in marsikdaj mu je ob besedah ljudi v stiski težko in marsikdaj to težo nosi s seboj. Ob tem poudarja, da ni tako, da spovednica reši vse, kar je nekdo zagrešil: "Če jaz nekoga mahnem in grem k spovedi – ima tisti še vedno modrico, še vedno je žalosten. Treba se je pomeniti, opravičiti."
"Krivico je treba imeti v spominu, vendar živeti z njo tako, da se ne bodo dogajale nove," pravi Borut Pahor.
Zaveda se, da je včasih težko odpustiti in da ne gre čez noč, a edino odpuščanje človeka naredi znova svobodnega, in to je velika vrlina: "Neodpuščanje človeka zapre, kot da bi imel v srcu gnojno jamo, ki ti onemogoča, da bi spet zaživel veselo, polno življenje. Jeza in gnev te zagrenita. V nekem salonu sem prebral: 'Jeza škoduje lepoti'. Lep občutek je že, če se te usmili policist na cesti, ki te ustavi in reče – 'mah, gospod, pa previdno naprej'."
Nujno zlo duhovniškega poklica
Tudi v duhovniškem poklicu so stvari, ki jih Martin Golob rad opravlja, in so tiste druge, ki so 'nujno zlo'. Med slednje šteje birokracijo. "Sedenje v pisarni, izpolnjevanje vlog in obrazcev, prijave na razpise, to bi jaz vse ukinil," pravi v smehu. Zelo rad pa blagoslavlja in zelo rad dela s starejšimi in z otroki. S starejšimi zato, ker so polni modrosti, povsem iskreni in zelo hvaležni. Ta hvaležnost ga izredno gane.
"Po drugi strani zelo rad delam z otroki, ker ti postavijo ogledalo. Otrok je neposreden, on ti bo pač povedal, da si dolgočasen. To mi je všeč, ker te postavi na realna tla, otrok te nauči ponižnosti. Odrasel svet ima druga merila, otroški svet pa je čisto svoj. Zelo rad učim verouk zato, ker me učijo realnosti življenja. Da ne bom preveč napuh ali visokoleteč, čeprav sem golob," pravi.
Rad dela z otroki tudi zato, ker so tako iskreni in mu brez zadržkov povedo, če je dolgočasen.
Ob tem je Boruta Pahorja zanimalo, ali je bila prav ta privrženost mladim, želja po druženju in vzgajanju povod za njegovo pionirsko uporabo družbenih omrežij, tudi prenose svete maše, kar so nekateri sprejeli z začudenjem, drugi z odobravanjem. Martin Golob pravi, da je šlo vse skupaj zelo spontano in da ni pričakoval, da bo že njegov prvi vlog postal tako viralen in on sam tako prepoznaven. K temu so pripomogle tudi številne oddaje, kamor je vedno rad sprejel povabilo – tudi z namenom, da pokaže, da so duhovniki čisto normalni ljudje.
So pa družbeni mediji tudi zelo učinkovit način, da pride do mladih: "Kdo ima danes največ telefon v roku, kdo je prva žrtev socialnih omrežij?" se retorično sprašuje. Ob tem ne more dovolj poudariti (in to predaja tudi mladim), kako pomembno je, da uporabniki družbenih omrežij ohranjajo določeno mero nadzora: "Kar tako prepustiti se, to ni nikoli dobro. Kot je tudi fino imeti nadzor pri sebi, kaj bom napisal, kaj bom delil. Ali bom nekoga prizadel, oblatil, ponižal, je to moj namen, je moj namen konstruktivno povedati nestrinjanje in biti še vedno do nasprotnika spoštljiv – kaj želim sporočati?"
"Jaz zelo sedanjost živim, prav daleč naprej ne razmišljam," pravi Martin Golob.
Ob koncu zanimivega in iskrenega pogovora je Borut Pahor svojega sogovornika povprašal še o tem, kakšna prihodnost je pred nami. "Če bomo držali skupaj, pa da bo vsak prispeval svetu in družbi svoj kamenček ljubezni – se ni za bati. Bog nad človekom ni obupal. Vsakič, ko se rodi nov otrok, je upanje," je prepričan Martin Golob, ki sicer prav daleč naprej v prihodnost ne razmišlja: "Tudi mladim vedno rečem – naj vas ne bo strah, bo, kar bo. Dovolj je dnevu lastna teža, ne moreš je nositi še za 14 dni vnaprej."
Vabljeni na Metroplay, kjer si lahko ogledate vse epizode Mastercard® podkasta navdiha z Borutom Pahorjem. Naš nekdanji predsednik republike se pogovarja z izjemnimi Slovenkami in Slovenci, ki so na svoji poti ustvarili neprecenljive zgodbe, vredne preučevanja. Je nefiltrirano potovanje skozi njihove izkušnje, o odkrivanju njihovega potenciala, preseganju ustaljenih okvirjev in ustvarjanju izpopolnjenega življenja.
Vsebino omogoča Mastercard®.
Prijavite se na naš novičnik, da ne zamudite naslednje epizode podkasta.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del