Danes, ko so svet malodane obsedli moderni super junaki, ki so pred desetletji svoje mesto najprej našli v striparski kulturi, nato pa so jih za svoje muze vzeli še filmarji in snovalci video-igric, radi pozabljamo, da smo Slovenci veliko pred njimi že premogli čisto svojega avtohtonega super junaka.
Martin Krpan ima namreč vse, kar imajo sodobni super veliki. Je super močan, nadvse samozavesten in zelo bister.
Svojo kobilico kot za šalo prestavlja z mesta na mesto in se po 'robinhoodsko' upira neživljenjskim pravilom, ki jih običajnemu življu tako rada vsiljuje elita. Krpan se namreč ukvarja s preprodajo angleške soli, kar je bilo tiste čase najstrožje prepovedano, in se pri tem ne ozira na preganjanje oblasti. In ko ga zaradi njegove izredne moči taista dvorna gospoda zaprosi za pomoč, a ga zaradi malenkostnih zamer nato želi še naokoli prinesti, mu uspe s svojo prirojeno bistrostjo in neposrednostjo doseči to, kar se je sprva zdelo nemogoče. Martinu Krpanu, ki dunajski dvor reši pred groznim Brdavsom, poslej namreč dovolijo povsem legalno opravljati njegovo tihotapsko dejavnost.
Priljubljeni lik izvorno kmečkega, a še kako neustrašnega, pokončnega in upornega Martina Krpana nas skupaj s Petrom Klepcem in drugih močnih junakov iz slovenskih pravljic in pripovedk opominja, da slovensko kolektivno nezavedno še kako premore močne in junaške arhetipe, ki so vse kaj drugega kot le pohlevni, upogljivi ali celo hlapčevski. Še več. Martin Krpan je pravi predstavnik dobrega in naravnega kmečkega sveta, s svojo veliko telesno močjo, neupogljivi ponosom in izvirno bistrostjo pa je sposoben premagati tudi zvijačnost zgolj malce bolj 'načitane' gospode.
Svoj spomin na to izjemno zgodbo, v kateri spoznamo cesarja, ki se do Krpana edini obnaša kot do sebi enakovrednega, zamerljivo in zvijačno cesarico, zadrtega in nadutega ministra Gregorja in ne nazadnje Brdavsa, močnega in neusmiljenega velikana, ki razsaja po Dunaju, si lahko osvežite, če boste pravljici prisluhnili na pravljičnem YouTube kanalu ...
100 let prve slovenske slikanice
Pripovedka o močnem, bistrem in samozavestnem Martinu Krpanu, ki jo je leta 1858 napisalo vešče pero Frana Levstika, je danes z razlogom ponarodela in doživela številne ponatise. Leta 1917 je izšla tudi v obliki prve slovenske slikanice, z dvanajstimi ilustracijami pa je zgodbo opremil Hinko Smrekar.
In ker prav letos praznujemo stoletnico izdaje te slikanice, so jo v založbi Mladinske knjige ponatisnili s prvotnimi 12 Smrekarjevimi risbami, ki jih sicer hranijo v novomeški knjižnici, in jo jubilejni izdaji primerno oblekli v (zaščitno in lično) darilno škatlo.
Neprecenljive zgodbe!
Tako Martin Krpan kot druge (pa naj si bodo izvirno ljudske ali umetelne) pravljice so edina književna oblika, ki otroka usmerja k odkrivanju lastne identitete in mu pomaga graditi značaj.
- »Pravljice sporočajo, da je kljub težavam vsakomur dosegljivo prijetno, uspešno življenje – to samo samo, če se ne izmika tveganim bojem, brez katerih ne more nikdar doseči prave identitete. Te zgodbe otroku obljubljajo, da mu bodo, če si bo upal podati se na to strašno in naporno iskanje, priskočile na pomoč naklonjene sile, in zato mu bo uspelo. Hkrati pa tudi svarijo, da so tisti, ki so preveč strahopetni in ozkosrčni, da bi se podali v nevarnost zaradi iskanja samih sebe, obsojeni na dolgočasno životarjenje, če jih ne doleti še kakšna hujša usoda.« - Bruno Bettelheim, Rabe čudežnega
Martin Krpan z Vrha si zato še kako zasluži svojo posebno jubilejno slikaniško izdajo, vsak slovenski dom pa vsaj en primerek iz njega serije številnih ponatisov.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
