Martina Razinger: Bruno Šimleša je prinesel toliko energije, da so vse prisotne odprle srce

“Spomnim se, ko sem Bruna prvič gostila v studiu. Bilo je čarobno. Bruno je prinesel toliko energije, da so vse prisotne odprle srce. Začutila sem, da moram ženskam ponuditi celoletno delavnico in s tem popotovanje med različnimi življenjskimi tematikami,” pove Martina. Delavnice so primerne za vse generacije, saj vaditeljica pilatesa pravi, da srce ni nikoli premlado ali prestaro. Podobno kot v ženstvenem plesu – sprejeti žensko v sebi ni nikoli prepozno.

Imata občutek, da življenje doživljata v polni meri?

Bruno: Moj kozarec je vedno napol poln, vendar to ni najpomembnejše vprašanje. Pravzaprav se je ključno vprašati, kaj moramo storiti, da bo kozarec še polnejši. S svojim življenjem sem zadovoljen, vendar se nenehno trudim biti še boljši oče, mož, pisatelj, prijatelj in predavatelj.

Martina: Ne sprašujem se, ali živim polno. Raje le živim in stalno dolivam ljubezen do ljudi in svojega dela.

Martina, delavnico pod imenom Življenje ni generalka ste ustvarili kot nadgradnjo ženstvenega plesa ob drogu, ki ženskam vrača žensko energijo. Imate občutek, da nam je v sodobnem svetu primanjkuje?

Martina: Ženstveni ples ob drogu ni le gibanje in oblikovanje telesa. Gre za drugačno sprejemanje svoje ženske prijateljice, ki jo je dnevno tako zelo težko sprejeti. Ko prebudimo svojo ženstvenost, se zgodi, da ne vemo, kako bi z njo ravnali v vsakdanu. S plesom najprej prebujamo in čutimo telo, nato se soočamo s strahovi in s sramom. Potrebujemo čas. Ni hitenja ali prehitevanja. So le gibanje, glasba in svoboda. Delavnice z Brunom so kot češnjica na torti, ki dajejo še globlje odgovore. Vsak mesec nova tema, nova spoznanja in nova sprejemanja.

S tem namenom je osrednja skrb delavnic, da ljudem pomagajo izpopolniti svoje odločitve, se naučiti drugače sprejemati, dajati, čutiti. Imate tudi sami željo po spremembah?

Bruno: Vsi se bojimo sprememb. To je normalno. Vsakdo težko spreminja prepričanja, odnose, izkušnje iz preteklih izkušenj. Ko pa razumemo, kako škodljiva so neka prepričanja ali kako strupena so neka razmerja, se zavedamo, da je sprememba vredna tega. V tej delavnici ni nobene prisile. Vsakdo bo spremenil, kar in kolikor lahko.

Kaj vaju navdihuje pri projektu?

Bruno: Reakcije udeležencev. Pri zad­njem Martininem obisku me je preplavila navdušenost zaradi ambicioznosti in poguma po raziskovanju vseh kotičkov odnosov. Resnično sem užival.

Martina: Za ženske, ki že plešejo, vem, do kod jih je pripeljal ples. Zdaj potrebujejo korak naprej, da se bodo še približale sebi. Ženske, ki še ne plešejo, bodo med predavanji spoznale, da njihovo telo in srce potrebujeta drugačno gibanje – da se umirijo, sprostijo, začutijo in sprejmejo.

Bruno, menite, da se bo delavnica razlikovala od drugih, ki jih izvajate v regiji? Kakšne odzive pričakujete?

Bruno: Nedvomno, saj imate Slovenci eno posebno prednost – vljudnost. Vljudni ste do sočloveka in pogosto neprizanesljivi do sebe. Ker se tako bojite, da ne bi zadovoljili okolice, sebe postavljajo na zadnje mesto. Seveda ne bomo zagovarjali absolutne sebičnosti, vendar je zdravo najprej pomisliti nase. Da zadovoljimo svoje potrebe, sledimo svojim sanjam in strastem, da lahko s tem dajemo najboljše od sebe drugim. Ženske bomo naučili biti prijaznejše do sebe.

Na eni izmed delavnic boste spregovorili o sprejemanju poslanstva preteklosti. Vam je bilo v katerem trenutku žal za izkušnjo, ki ste jo doživeli?

Bruno: Veliko je izkušenj, na katere nisem ponosen.

Če se ne motim, ste o tem pisali v knjigi Ljubeznoslovje, s katero ste nas napolnili z modrostmi o grajenju zdravih odnosov in nas opozarjali na ustaljene zmote in napačna pričakovanja.

Bruno: Res je, tam med drugim pišem o izkušnji varanja svojega dekleta in odkrito delim tudi takšne trenutke svojega življenja. Na srečo se je to pripetilo v najstniških letih, v obdobju, ko sem storil večino neum­nosti. Danes se zavedam, da je življenje dovolj zahtevno, da si ga ni treba še oteževati z nepremišljenimi potezami.

Pri življenjskih potezah raje sledita srcu ali razumu?

Bruno: Obema! Če čutimo ljubezen ali hvaležnost, je srce absolutni zmagovalec. Kadar pa moramo odkriti, kaj nas omejuje, ko moramo priti do spoznanj, kako razvozlati težavo, takrat zavlada um. Mislim, da ne gre za situacijo ali-ali. Srečo dosežemo takrat, ko sta um in srce v ravnovesju.

Martina: Telo je naš prvi dom, in če želimo živeti udobno, moramo najti ravnovesje med telesom, umom in srcem. Ljudje smo različni. Nekateri potrebujejo več telesne moči, drugi notranjega miru, tretji veliko ljubezni. Sama brez ljubezni do gibanja ne znam živeti. To mi daje prostor za močno srce, ki ljubi, ter mirno dušo, ki čuti. Da, potrebujem sebe, da lahko živim za družino, in nekaj prijateljev, za katere bi naredila vse to, kar bi naredila zase. Veliko bi tvegala, dolgo bi vztrajala in predvsem iskala bi iskrenost.

Vajini karieri žene radovednost. Kdaj se v poplavi stvari, ki se zgrinjajo na vaju, počutita svobodno?

Bruno: Imam srečo, da sem si ustvaril položaj, ko lahko sam izbiram svoje delovno mesto. Zato sem resnično vsakodnevno svoboden. Ravno pred dvema mesecema sem doživel avanturo, čisto poosebljenje svobode. Prijatelj iz Ljubljane mi je posodil svojega kabrioleta in z ženo sva se podala na osvajanje legendarne avstrijske ceste Grossglockner. Volan v rokah, ljubljena ženska poleg mene, in ko sva se želela spočiti od vožnje, sva se sprehodila po Alpah, v iskanju senzacionalnih pogledov in slapov. Popolnost.

Martina: Ples je moja svoboda. Takrat sva Martina in glasba, takrat sta moj smeh in lahkotnost, takrat sta ritem in bitje srca, takrat sta moje telo in breztežnost.

In takrat ste takšni, kakršni ste. Izpopolnjeni. Se tudi počutite tako?

Martina: Se. Strahove sem odvrgla, ko sem prvič začela samostojno pot pri 24 letih. Potovanje do točke, na kateri sem danes, je bilo pestro in zanimivo. Velika zahvala gre mojemu soprogu. Brez njega bi težko živela sebe in svoje sanje. Je kot moj metronom, ki mi daje pravi ritem za delo, družino in prosti čas.

Bruno: Tudi sam živim svoje sanje. Imam družino, na katero sem ponosen, zaposlitve, ki me zapolnjujejo, nekaj prijateljev, s katerimi sem lahko popolnoma to, kar sem. Dovolj sanj sem že uresničil in dovolj sanj me še čaka, da si še vedno želim rasti.

Vama uspeva že z izpopolnjevanjem poslanstva umiriti telo?

Bruno: Iskreno, več časa posvečam skrbi za svoje srce in um kot svojemu telesu. Vadim redno, vendar več časa namenjam notranjemu svetu.

Martina: Učim se čutiti trenutke. Moj poklic je gibanje. Spoštujem svoje telo, ki ga redno negujem z neagresivnim gibanjem in počitkom. Moj ritual? Jutranja kava po prvem pilatesu. Samo tišina, okus in potovanje misli.

Delavnica Bruna in Martine:

• KJE? Studio Fly99 (3. nadstropje), Vodovodna 99, Ljubljana
• KDAJ? Od 19. septembra, vsak tretji četrtek v mesecu.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču