Zgodba prikupnih, mehkih, ročno šivanih Mimic se prične z Marysio Szmatuła Černe, ki je v Slovenijo prišla iz Poljske.
Kot vsaka mama je tudi Marysia svoji hčerki želela ponuditi lepe, kakovostne in dobre igrače, ki bi spodbujale njeno domišljijo in razvoj. Ko z možem Joštom nista našla primerne, hkrati pa sta od drugih staršev izvedela, da si enako želijo tudi sami, sta »dobre junake« začela izdelovati kar sama in tako so nastale Mimice - simpatični in barviti medvedki in zajčki, ki so šivani ročno ter iz izključno slovenskih materialov. Še več. Šivajo jih v sodelovanju s težko zaposljivimi skupinami ljudi.
O poslovni plati čudovite zgodbe, ki jo v našem prostoru že pišejo Mimice, smo se pogovorili z Marysio in njenim možem Joštom ...
O Mimicah iz prve roke!
Kako in zakaj so se rodile Mimice?
Marysia: Pravljica o Mimicah se začne skupaj z novico, da sva postala starša. Ideja - čeprav takrat seveda še nismo vedeli, da se bodo imenovale prav “Mimice” - sva dobila “v paketu” z novico, da bova dobila hčerkico, za najinega otroka pa sva želela seveda le najboljše. In ko sva tako raziskovala svet otroških izdelkov - tudi igrač, sva bila zelo presenečena, da v poplavi vsega, kar je bilo na voljo, nisva našla igrače, ki bi jo zares želela ponudi svoji hčerki. Nisva našla tistega zares pravega prijatelja in spremljevalca za najino hči. Plišasti junaki se bodisi niso zdeli dovolj lepi ali pa niso bili izdelani iz pravih materialov. Ni nama bilo vseeno tudi, kakšne zgodbe in vrednote prinašajo. Ne vem, morda pa so bila najina pričakovanja zgolj previsoka. To, kar se je zdelo takrat problem, je kasneje postal izziv. Odločila sva se ustvariti igračo-junaka, ki bo izpolnil pričakovanja tako staršev kot otrok, in združila svoje moči. Jaz sem svoje prispevala kot umetnica, mož pa je sodeloval kot vzgojitelj, ki že več leta dela v vrtcu. Tako se je začela pravljica o Mimicah - o igračah, ki so ne le lepe in simpatične, ampak tudi nosilke dobrih vrednot.
Se morda spomnite trenutka, ko sta se z možem zedinila in se je rodila ideja Mimic, prav takšnih kot so danes?
Marysia: Ni bilo nekega »aha« trenutka. Nihče se ne potopi v banjo, da bi vzkliknil Eureka! Nastajanje Mimic je bilo bolj podobno procesu kot zgolj enemu trenutku. In ta proces še vedno traja. Na začetku sem igrače šivala sama in tako iskala tisto pravo obliko, obraz in material. Uporabljala sem stare, že uporabljane otroške pajacke, ki sva jih za hčerkico dobila od prijateljev. Na začetku sem šivala ročno. Takrat še nisem imela nobenih načrtov povezanih z igračkami. Niti sanjalo se mi ni, da bi iz tega lahko nastal tudi posel. Ko pa so moje igračke pričele zbujati veliko zanimanja med mojimi prijatelji in so pričela prihajati celo naročila, sem si sposodila šivalni strojček in prvič v življenju začela šivati na stroj.
Drugi ljudje so vama bili očitno v veliko podporo pri vajinem projektu ...
Marysia: Na svoji poti sva srečala veliko pravih ljudi. Na tem mestu bi rada še posebej omenila Tomaža Stritarja, ki me je opogumil in mi odprl oči za dejstvo, da lahko moje igrače razveselijo tudi druge otroke, ne le najinega. Mirno lahko rečem, da je prav Tomaž nekakšen boter Mimic, še posebno zato, ker jih je kot prvi poimenoval za Mimice. Mimice namreč pomeni NINICE, ki jih dela MIMI, logične, kaj ne? :)
Jošt: Pri iskanju Mimic, pri čemer imam v mislih njihovo obliko, karakter, materiale, sva se obrnila na starše in otroke. Želela sva namreč ustvariti igračo, ki izpolnjuje pričakovanja enih in drugih. Verajmem, da je največji uspeh Mimic prav to, da so nastale s tesnim sodelovanjem s starši in otroki. Mimice so nastale kot odgovor na potrebo tako staršeh kot otrok. Da bi se to lahko zgodilo, sva se seveda morala o ideji pogovarjati z veliko ljudmi. Pa ne le pogovarjati. Pripravila sva celo poseben vprašalnik na temo igrač, junakov in vrednot, ki naj bi jih poosebljale, in ga poslala na različne naslove po celi Sloveniji, na Poljsko in širše v svet. Zares temeljito sva si želela raziskati dano temo. Pri tem raziskovanju sva šla tudi na cesto. Dobesedno. Šla sva na ljubljanske ulice in družine spraševala o igračah, Marysia pa je medtem ves čas šivala prototipe in jih vsem kazala. Prav ničesar nisva skrivala. Le tako je bilo mogoče Mimicam podariti zares najbolj všečno obliko. In tako so korak za korakom nastale Mimice, ki so všeč tako staršem kot otrokom.
Marysia: Ko dobiš idejo, jo enostavno moraš deliti s svetom. Mislim, da se veliko ljudi, še posebno v Sloveniji, boji govoriti o svojih idejah 'za 1 milijon'. Ne vem, iz česa to izhaja? Iz strahu, da bi jim jo kdo ukradel? Osebno menim, da moraš idejo deliti s kar največ znanci, prijatelji in drugimi ljudmi. Zelo pomembno pa je iskanje povratnih informacij. Te so vredne zlata. In pa, nujno je določiti svoje ciljne skupine. Potrebno je tudi iti iz 'garaže' in preveriti idejo v resničnem svetu ter jo ne le premlevati v lastni glavi.
Zvenite že kot pravi poznavalec. Ste vse to že vedeli ali ste se o podjetništvu učili sproti?
Marysia: Meni so zelo pomagale različne delavnice na temo podjetništva, ki sem se jih udeležila pred tem. Takšnih delavnic - in nekatere so tudi brezplačne - je veliko in vredno se jih je udeležiti. Ljudem še posebno priporočam program »vitkega podjetništva«. Prav na takšnih delavnicah se naučiš deliti svojo idejo in o njej dobiti povratno informacijo. Zelo pomembno je namreč ustvariti svojo 'mrežo', ki se plete na dogodkih in srečanjih. In zares pomembno je srečevati ljudi, ki imajo vsak svojo idejo, se z njimi pogovarjati in izmenjevati izkušnje. Točno tako so nastajale tudi Mimice. Vse je sad mreženja in zares veliko pogovora. Ljudem polagam na srce, da naj ne bo nikogar strah ali pa sram govoriti o svojih idejah!
Skozi pogovore s svojo okolico ste seveda že vedeli, da bodo Mimice hit med vašimi bližnjimi in prijatelji? Kaj pa širše? Sta razmišljala tudi o tujih trgih?
Marysia: Ko sva o Mimicah pričela razmišlajti tudi kot o poslovnem projektu, sva pričela bolj podrobno spremljati tudi trg. Trg otroških izdelkov je zares velik in se ves čas razvija. Še posebno na Poljskem in širše po svetu. Starši so vse bolj osveščeni in želijo svojim otrokom ponuditi le izbrano in najboljše. Po drugi strani, pa se na Mimice večina ljudi odzove intuitivno. In ker ljudje radi poslušamo svoje srce, v Mimice še bolj močno verjamem. Prepričana sem tudi, da se intuitivnost in raziskovanje ne izključujeta. Nasprotno! Verjamem, da se odlično dopolnjujeta!
Katera faza v razvoju Mimic in njihove postavitve na trg se vam je zdela največji izziv?
Marysia: Za nas je bila najbolj zahteven začetek. Kako spoh spraviti idejo v nekakšno obliko? Pa vsa tista papirologija in oblikovanje pravne osebe. Tu so nama zelo pomagali ljudje, ki sva jih srečala na svoji poti. Tu moram ponovno omeniti Tomaža Stritarja, ki nama je pomagal prav takrat, ko sva pomoč najbolj potrebovala. Zahtevno je bilo tudi iskanje partnerjev in ljudi, ki bi želeli sodelovati pri projektu. Ugotovila sva, da je žal le malo ljudi pripravljenih investirati svoj čas in znanje v projekt, če ni kar takoj jasno, kako se bo to poplačalo v evrih. Morda tudi zato večino stvari delava sama (smeh). Velik izziv je bilo za naju tudi financiranje projekta. Za razvoj ideje nisva zbirala nobenih sredstev, nisva si našla investitorja, nisva odpirala kickstarter kampanje, nisva si sposojala denarja od svojcev, prav tako pa nisva dobila nobene pomoči od države ali EU. Naš prvi denar je prišel s prvo prodano igračko, ki takrat še ni bila Mimica, in ki sem jo naredila iz materialov, ki sem jih že imela doma. Mimice so dejansko štartale iz nič. Korak za korak. Vztrajno. Potrpežljivo. In z veliko predanosti projektu. Da, verjamem, da je bil prav to največji izziv na najini poslovni poti.
Glede na to, da se je vaš produkt uvrstil med Sparovo dvanajsterico Štartaj Slovenija, je zdaj trud poplačan ...
Marysia: Zelo nas je razveselilo povabilo k sodelovanju pri projektu, saj je odlična priložnost za promocijo in prepozavnost Mimic v Sloveniji. Vesela sva, ker bo za Mimico izvedelo veliko staršev, ki si želi za svoje otroke zares kvalitetno igračo z dobrimi vrednotami. Z nakupom igrače pa bodo obenem lahko pomagali tudi ljudem, ki zares potrebujejo pomoč, in podpirali slovensko proizvodnjo. Kaj ni to čudovito, da lahko skupaj naredimo tako veliko dobrega na tako prisrčen in luškan način ;)
Kaj bi svetovali novincem na poslovni poti, ki ta hip morda že imajo kakšno dobro idejo za produkt, a ne vedo, kako bi se zadeve lotili?
Marysia: Vsakemu, ki se loteva svojo idejo spraviti v podjetnišvo priporočam res eno: delite idejo z drugimi! Ne zapirajte se v svoje 'garaže', temveč pojdite do ljudi in skupaj z njimi preverite, ali je ideja res prava. Lahko se vam namreč zgodi, da se bo ideja zdela odlična le vam, odziv ljudi pa bo mlačen. Prav tako svetujem novincem, da se udeležijo kakšne delavnice ali predavanja na temo podjetništva. Teh je v Sloveniji veliko. Sem že omenila Ustvarjalnik? Možnosti je zares veliko, le poiskati jih morate.
Vaš življenjski moto?
Marysia: Hmmmm … težko bi se odločila le za enega. Se pa pogosto spomnim na tistega: “Življenje vsakega človeka je ena prečudovita pravljica pisana z Božjo roko”. Tako je nekoč dejal H.C. Andersen, njemu pa glede pravljic zaupam (smeh)
Mimice boste našli tudi na naslednjih spletnih povezavah:
Štartaj Slovenija!
Marijino zgodbo ste že lahko spoznali v oddaji Štartaj, Slovenija!, Mimice pa so ta hip že v prodaji tudi na posebnih policah v megamarketih Interspar.
