Mate Dolenc: Edinemu šefu v življenju sem z otoka poslal razglednico z odpovedjo

V njegovem bogatem opusu najdemo tudi magične zgodbe Vampirja z Gorjancev, piše za otroke, odrasle in mladino, zadnje mesece pa uživa pozornost ob izidu knjige pravljic Kako dolg je čas in predstavitvah celovečernega dokumentarnega filma o Biševu z naslovom iOtok.

V približno pol stoletja ste napisali več kot 30 knjig za otroke, mladino in odrasle, kar je nadvse zavidljiv opus. To najbrž zahteva precej discipline, imate kakšno vsakodnevno rutino?

Sploh ne, zlasti ne zadnja leta. Če bi imel rutino, bi zagotovo že končal roman, ki bo nadaljevanje Vampirja z Gorjancev, s katerim se prav mučim zadnjih deset let. No, nekaj poglavij mi je lani le uspelo napisati, ampak še zdaleč ni končano. Imam še kup zamisli, a iskreno povedano, se mi ne ljubi. Pa vendar, če mi bo uspelo končati ta zadnji roman, se morda lotim še kakšnega, saj mi idej ne bo zmanjkalo, pa tudi strast do pisanja še čutim, čeprav mi gre težje.

Čeprav je vaše pero zdaj bolj počasno, ste pred kratkim izdali novo knjigo - zbirko pravljic za otroke in odrasle z naslovom Kako dolg je čas. Torej ste vendarle aktivni?

Res je, čeprav gre za zgodbe, ki sem jih približno deset let pisal za otroško literarno revijo Kekec, v knjižni obliki pa so izšle na pobudo založbe Beletrina. In čeprav sem jih pisal za otroško revijo, so namenjene tudi odraslim. Pravzaprav gre za basni, saj so pripovedovalci zgodb različne morske in kopenske živali, skozi njihove oči pa se bralcu odstirajo različne aktualne teme, od lokalnih do političnih. Mislim, da je vseh zgodb okoli 150, kar je za knjigo seveda odločno preveč. Težko jih je bilo izbrati 60, kolikor je zbranih v knjigi.

Mnogo pisateljev začne pisati za otroke, ko sami postanejo starši. Kako je bilo pri vas?

Za otroke pišem iz lastnega veselja, ne iz ljubezni do otrok. Tudi sam sem strasten bralec otroških knjig in še danes rad vzamem v roke Medvedka Puja, Ostržka, Petra Pana ali Piko Nogavičko. Prvo otroško knjigo sem napisal, še preden sem postal oče.

Najprej ste pisali za odrasle, kdaj pa ste izdali svojo sploh prvo knjigo?

Precej zgodaj, imel sem malo več kot 20 let. Napisal sem knjigo, ki je bila zbirka novel. Bil sem odločen, da jo bom izdal. Ker nisem vedel, kako se tega lotiti, sem šel kar k Miri Mihelič, ki je bila takrat predsednica PEN-a. Prosil sem jo za nasvet, na katero založbo naj grem z rokopisom, ona pa mi je odločno svetovala, naj to misel opustim in grem raje kaj delat. A se nisem dal, kaj pa naj bi delal, saj razen pisanja nisem ničesar znal. Pa sem našel založnika, ki je bil naklonjen mladim piscem, in leta 1970 je izšla Menjalnica.

Torej bo letos 50 let od izida vaše prve knjige, kar je lep jubilej. Kako živite danes, pol stoletja pozneje, kot upokojenec?

Pravzaprav se zame ni veliko spremenilo, saj razen pisanja tudi prej nisem nikoli delal. Nekaj razlik seveda je, dobrih in slabih. Dobra je ta, da zdaj dobivam penzijo, torej redni vsakomesečni prihodek, ki mi prej kot svobodnjaku ni bil zagotovljen, slaba pa ta, da marsičesa, s čimer sem se ukvarjal, ne morem več početi. Prestar sem za potapljanje in podvodni ribolov, to najbolj pogrešam.

Leta vam onemogočajo potapljanje, imate morda kakšno drugo veselje, ki si ga morda prej niste mogli privoščiti?

Nekaj pa je res. Vse življenje sem vozil velike avtomobile, karavane, da sem lahko prevažal potapljaško in ribolovno opremo, moje veselje pa so športni avtomobili. Poleti vozim starodobnika, Fordovega mustanga let­nik 1968, celo na tekmovanje sem šel nekajkrat, pozimi pa peugeta, model coupe.

Povejte nam kaj o svoji znani ljubezni do dalmatinskega otoka Biševo, kjer ste desetletja preživljali poletja. Kaj vas je vleklo tja?

Biševo sem prvič obiskal v sedemdesetih prejšnjega stoletja. Kot strasten potapljač na vdih in podvodni ribič sem v tistem času poletja preživljal v Istri. Pa mi je prijateljica namignila, da naj grem na Biševo, če hočem ribe lovit. S prijateljem sva se res odpravila tja in sam sem se v otok zaljubil na prvi pogled. Bilo je divje, čudovito morje, rib v izobilju, z domačini, ki so živeli skromno in večere preživljali ob soju petrolejk, sem se takoj ujel. Vzeli so me za svojega in z leti sem postal barba Mate.

Bi lahko rekli, da je Biševo nekakšna vaša muza?

Najbrž, včasih se šalim, da bi lahko pisal le o ljubljanski pijanski sceni, če ne bi bilo mojega potapljanja in ribolova ter življenja na otoku.

Še obiskujete Biševo?

Kot pravim, sem žal prestar, da bi se še potapljal. To res pogrešam, pa otok seveda, tamkajšnje prijatelje. Čeprav se je od mojih časov tam vse spremenilo. Na Biševu danes živi le še 13 ljudi, poleti pa ga oblegajo trume turistov. Otok je postal smetišče, kar me silno žalosti. O tem govori interaktivna dokumentarna serija oziroma film iOtok, ki ga je posnel režiser Miha Čelar. Njegov namen je predstaviti boj maloštevilčne otoške skupnosti za preživetje.

Ste tudi sami sodelovali pri filmu?

Na povabilo Mihe Čelarja sem se seveda z veseljem odzval. Med snemanjem sem se tudi zadnjič potapljal na Biševu, bilo je decembra pred dvema ali tremi leti.

Vse življenje ste se preživljali s pisanjem, začeli ste kot novinar?

Res je, nekaj časa sem bil celo redno zaposlen pri Mladini. A to je bilo kratkega veka, saj nisem človek, ki bi se na tak način vezal. Da sem šel med svobodnjake, je bilo usodno prav moje prvo bivanje na Biševu. Kot sem že povedal, sem se v otok na mah zaljubil in kar nisem mogel domov. V tistem času sem bil zaposlen in po mesecu dni sem takratnemu uredniku Slavku Preglu, on je bil edini šef v mojem življenju, poslal razglednico z odpovedjo. Tako preprosto je bilo.

Precej drzna poteza, sploh danes si težko predstavljamo, da bi nekdo tako ravnal. Vas je ta odločitev kdaj tepla?

Nikoli. Dobro sem živel in počel stvari, ki so mi ljube: potapljanje, podvodni ribolov, potoval sem po svetu. O vsem tem sem pisal in se s tem preživljal. Nekoč sem kot povabljeni novinar pol leta preživel na ladji Splošne plovbe, bili smo tudi v Afriki, kjer sem se potapljal in lovil ribe. Nekoč sem šel v vodo, čeprav smo z ladje videli morske pse. Seveda so me hoteli zadržati, a sem rekel, da nisem prišel tako daleč, da bi mi morski pes preprečil potapljanje.

Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"