Mateja Debeljak: »Ideja o slikanici 7 ujetih junakov se je porodila iz nuje!«

Mateja Debeljak: »Ideja o slikanici 7 ujetih junakov se je porodila iz nuje!« (foto: Laura Pompe Sterle) Laura Pompe Sterle
1. 4. 2017

Slikanica 7 ujetih junakov, ki jo je avtorica Mateja Debeljak s pomočjo uspešne kampanje na slovenski platformi množičnega financiranja Adrifund izdala decembra lani, ni le še ena simpatična slikanica. Avtorica, ki že štirinajst let dela kot osebna svetovalka za odnose, dvajset let pa aktivno dela na lastni osebnostni rasti, je slikanico napisala kot svojevrsten priročnik za učenje čustvene abecede.

Zgodba slikanice 7 ujetih junakov je preprosta.

Govori o 7 junakih, ki jih je gospod Kvadrat (razum) zaprl globoko v votlino. Gospod kvadrat se namreč boji življenja in mehkobe, saj bi potem postal ranljiv. Pa vendar vsakemu od teh junakov občasno uspe priti na plan in tako jih mali (ali veliki) bralci spoznajo enega za drugim.

  • Gospodična Ljubezen, vitez Jeza, duh Strahec, razigrani princ Veselja, starka Žalost, sluzko Gnus, fantič Sramežljivec. Simpatični, povedni in igrivi junaki. Toda tu je tudi hladen in racionalen gospod Kvadrat skupaj s svojimi vojščaki, ki se skriva in se boji življenja! Zaradi njega so naši junaki ujeti in čakajo, da jih prikličemo na prostost.

Vsak od teh junakov pooseblja eno od osnovnih čustev, ki bi jih otrok moral znati pri sebi prepoznati in se jih naučiti izražati ter se o njih pogovarjati.

  • Vitez Jeza ima udomačenega zelenega zmaja, na katerem prigalopira v naše telo, kadar ga pokličemo. Pokličemo ga takrat, ko mislimo, da se nam godi krivica. Pokličemo ga takrat, ko nam ne gredo stvari tako, kot bi si želeli. In vitez Jeza prijaha na svojem zmaju, da bi naredil red. Vitez Jeza vihti svoj veliki meč. Zmaj, na katerem jaha, premika svojo veliko glavo v vse smeri. Oba zasedeta naše celo telo, znotraj nas takrat zagori ogenj. Zmaj zakuri vse občutke krivice in nemoči. Ko so ti občutki pokurjeni, pa odjaha nazaj v votlino.

Slikanica 7 ujetih junakov gre tako prav zares videti kot dragocen priročnik, ki odpira vrata v svet, ki bi moral biti bolj osvetljen in o katerem je potrebno govoriti, če želimo, da bodo otroci notranje celoviti.

  • Kdaj se še lahko pokliče gospodično Ljubezen v topel dom srca, da ne bo trpela v globeli? Vsakič, ko pobožaš muco, kužka, hrčka z nežnostjo in občutljivostjo. Vsakič, ko si v objemu mame, babice, dedka ali kogar koli drugega, ki ga imaš rad, in uživaš v toplini objema. Vsakič, ko objameš plišastega medvedka, prijatelja, prijateljico z nežnostjo. Vsakič, ko začutiš toplino v srcu.

Slikanici, ki se ponaša s 44 stranmi čudovitih ilustracij Laure Pompe Sterle, je priložen tudi Merilec čustev (na katerem najde otrok vseh 7 junakov), ki ga lahko otrok obesi na steno in s katerim bo otroku mnogo lažje povedati, kako se v danem trenutku počuti.

Slikanica ima mnogo botrov!

Vrednost slikanice so še pred njenim izidom znali prepoznati njeni številni botri, ki so edinstven priročnik Mateje Debeljak podprli na platformi Adrifund. Imena nekaterih izmed njih so tudi javno objavljena na zahvalni strani knjigice.

Mateja Debeljak, ki je po izobrazbi univerzitetna diplomirana socialna delavka, že dolga leta tudi moderatorka foruma Vrnitev k sebi na spletnem mestu Med.over.net, letos pa je s prijateljicami zasnovala in odprla tudi društvo za srčno ustvarjanje življenja VseDobro, tudi profesionalno dela tako z otroki kot z odraslimi. Pri svojem delu uporablja vse, kar se je pred tem naučila od Gabi Čačinovič Vogrinčič, Mirana Možine, Bernarda Stritiha in drugih velikih imen s področja dela z ljudmi. In od njih se je učila 'z odprtimi usti', kot se reče.

»Poleg tega imam močno intuicijo in zelo dobro začutim ljudi, kaj nosijo v sebi, kako jim pomagati. Ves čas aktivno delam na sebi. Saj če želiš pomagati drugim, moraš najprej dobro poznati sebe in imeti veliko izkušenj,« je še prepričana avtorica slikanice, za katero meni, da se je ideja zanjo porodila iz nuje.

»Sem zelo dobra opazovalka in res me zanimajo odnosi med ljudmi, odnosi družbe do ljudi, kako družba posega v naše privatno življenje. Kako je iluzija misliti, kako svobodni smo v zahodni družbi. Svoboda, se zame začne šele takrat, ko si človek prizna in uvidi, kako nesvoboden je in si potem korak za korak z razmislekom, kaj so mu res prioritete v življenju, oblikuje življenje, ki je narejeno po njegovi meri,« je bila še jasna Mateja Debeljak, ki je prepričana, da smo ljudje zahodne poloble oropani pristnega stika s svojimi čustvi z razlogom. Na ta način smo za tiste ljudi, ki vodijo ta svet, enostavno lažje vodljivi: »Človeka, ki ni v stiku s svojim celotnim čustvovanjem, boš lažje prepričal, da je potrebno uničiti toliko in toliko zemlje, da bo zgrajen drugi tir, in da je pomembno, da se gospodarstvo širi in neprestano raste, čeprav to pomeni, da imamo vedno manj zelenih površin. Skušajo nas tudi prepričati, da je smisel življenja le zapravljanje ... in seveda to, da imaš denar.«

V luči ekološke katastrofe, ki se nam odvija pred lastnimi očmi, je danes vse več ljudem jasno, kam vodi človeštvo njegova pot uma. Slikanico 7 ujetih junakov bi zato lahko videli tudi kot svojevrsten manifest upora zoper žalostno usodo, ki nas vse skupaj čaka, v kolikor ne bomo družno (in osebno) spremenili smer našega delovanja.

Čustva so smerokaz za razvoj!

»V resnici ne moreš vsega kontrolirat,« pravi Mateja Debeljak o simptomatski prevladi uma in nadaljuje: »Ljudje enostavno ne moremo biti 24 ur na dan srečni. To ni realno. Realni so lahko le cikli. Realno je, da imamo viške in padce počutja. Šele ko temu slediš in si to dovoliš občutiti, boš na poti zdravja. Če pa boš v sebi tiščal čustva, da boš 'kul' človek, boš imel slej ko prej težave tako sam s seboj kot drugi ob tebi. Energija mora krožiti in ne sme se je zadrževati, saj bi tako izgubila svojo živost in postala močvara. Čustva so tudi dragoceni smerokaz našega samorazvoja. Povedo nam, kakšna prepričanja nas v življenju vodijo in so pot, da se bolje spoznamo. So pot, da odkrijemo, zakaj nas kaj jezi in kaj lahko storimo, da bi to razrešili.«

Glede na to, da je izid slikanice podprlo (in s tem priznalo tako njeno vrednost kot nujo, da ugleda luč tega sveta) na desetine ljudi, gre morda upati, da bo ljudi, ki so problem že ozavestili, kmalu dovolj za skorajšnjo družbeno spremembo. In čeravno knjigica v prvi vrsti naslavlja vprašanje prepotrebnega čustvenega opismenjevanja otrok in njihovih staršev, pa ima sindrom čustvene zatajenosti veliko globlje korenine.

»Ljudje ne vedo, da se določena močno potlačena čustva lahko prenašajo tudi iz roda v rod, zaradi česar ima lahko tudi vnuk težave z nečim znotraj sebe, kar se je v resnici zgodilo njegovemu dedku,« še ve povedati Mateja Debeljak. »Moja mami je bila že živa, ko je bila na naših tleh druga svetovna vojna. In to ni tako dolgo nazaj, kot bi človek mislil. Vsaka vojna prinese ogromno grozodejstev, zaradi katerih se, če se ne izrazijo, povzročene rane nikoli ne zacelijo, kot takšne pa se lahko prenesejo naprej v naslednje generacije. Tudi zato se pravljica začne z 'globoko, globoko v votlini'. Ta votlina, kjer se nahajajo energije - čustvena stanja, ki nam niso neposredno dostopna, se nahaj znotraj vsakega izmed nas. Dostopna pa so nam zgolj posredno, preko opazovanja naših reakcij v svetu in preko dogodkov, ki se nam ponavljajo v življenju.«

Ljudje pa imamo na srečo zaveznika v življenju samem, tako naše telo kot duševnost pa sta se sposobna čudežno samopozdraviti. Dokaz za to je serija dogodkov, ki se nam v življenju ponavljajo z razlogom.

»... da bi te težke vsebine prišle na plan in nas osvobodile. Nazoren primer je lahko nekdo, ki ima v sebi veliko žalosti, ki se je morda ne zaveda ravno najbolje. Temu rečemo slepa pega. Ker se svoje žalosti ne zaveda, se mu bodo praviloma dogajali zelo žalostni dogodki, zaradi katerih se bo pričel spraševati, zakaj se takšne stvari vedno dogajajo prav njemu.«

In resnica je, da je žalost znotraj njega tista, ki si tako zelo želi ven.

V nas se skrivajo največji zakladi!

»Slikanica je nastala iz ene srčne in močne želje po večji svobodi v ljudeh,« je zato optimistična Mateja Debeljak, ki s svojo slikanico vabi k raziskovanju naše notranjosti. »Če s pozornostjo in zanimanjem prisluhnemo temu, kar imamo v sebi, se nam bodo odprla vrata do tistih skritih mest, kamor razum ne more. Tja, kjer se poleg bolečin skrivajo naši največji zakladi.«

Zaslugo za to, da je pot do tja lahko tudi varna, saj vodi skozi pravljični svet, pa ima odslej tudi nova slikanica. Njena zgodba je sicer sila preprosta, kar pa ne pomeni, da vsaka njena beseda ni dobro pretehtana in vsak opis junaka z razlogom dodelan.

»Pozorni bralci bodo morda opazili, da ima edini pridevnik princ Veselje, in sicer: razigrani. Otroci namreč potrebujejo razigranost. Čas, ko so lahko takšni, kot so. Brez učenja jezikov, glasbe, športa. Čas, ko jim ni potrebno čakati v nakupovalnem centru in jim ni potrebno tičati v čisti obleki. To je čas, ko so lahko povezani z mati naravo: ko so bosi, ko plezajo po drevesih. In ja, včasih tudi padejo. In ja, včasih se tudi polomijo. Vendar pa je to tudi čas, ko zares občutijo svobodo, razvijajo svoje sposobnosti in se učijo za življenje. Tam zunaj jih namreč čaka svet, ki mu vlada krut odnos do vsakršne drugačnosti, ki ne služi v dobro kapitala.«

3 praktični namigi avtorice, kako slikanico uporabiti kot priročnik čustvenega opismenjevanja:

  • 1. Slikanica je namenjena vsem!

Naj vas ličnost ilustracij in preprosta povednost ne zavedeta v misel, da je slikanica namenjena zgolj otrokom. V resnici gre za knjigo, ki je namenjena vsem generacijam.

»Pisana je za otroke, da se z njeno pomočjo učijo ravnanja s čustvi, jih spoznavajo, vidijo, da so njihovi zavezniki, da čustva niso oni, da minejo ... in za starše, da dovolijo, da otroci izražajo čustva in jih seveda tudi čutijo. Vsak izmed nas bo imel veliko dela s tem, da se nauči spontano in na zdrav način izražati čustva, ki se v nas porajajo, in hkrati sprejemati čustva drugih ljudi prav takšna, kot se kažejo - brez obtoževanj in morebitnih občutkov krivde.«

  • 2. Zgodbo preberite, nato pa procesu pustite prosto pot!

Ko boste slikanico prvič predstavili svojemu nadobudnemu podmladku, pa nikar preveč ne komplicirajte, še svetuje avtorica. Že samo to, da boste skupaj prebrali zgodbo, bo sprožilo proces tako pri slušateljih kot pripovedovalcih. V kolikor bo otrok spontano pričel postavljati vprašanja, lahko pogovor in razmišljanje o čustvih steče kar tako, če pa otrok o tem še ne bo pripravljen govoriti, vanj nikar ne silite in temo nadaljujte šele čez dan, dva, tri.

»Potrebno je biti subtilen. Brez priganjanja ali siljenja ga lahko ob priliki vprašate zgolj, ali se mu morda zdi, da pri njemu gospod Kvadrat morda še posebno rad preganja katerega od čustev in kako se on ob tem takrat počuti? Nato bi morda lahko izpostavili tudi svoje osebno mnenje, npr. 'Veš, včasih se mi zdi, da prikriješ solze in se raje zjeziš, kot bi bil žalosten?' In nič hudega, če bi takrat to zanikal. Pomembno je zgolj to, da ste zaznano ubesedili. In nato je pomembno, da še rečete, da mogoče se res motite glede slednjega, da pa ga imate radi ne glede na to, ali takrat joka, se jezi in karkoli že občuti, ko pade. Ker za to gre. Da dobimo potrditev, da smo v redu takšni, kot smo. Tudi v svoji ranjenosti, nemoči in bolečini. Tudi takrat, ko nismo samo močni ali popolni.«

  • 3. Merilec čustev uporabite po lastni presoji in dogovoru.

V knjigi boste zaman iskali navodila za uporabo Merilca čustev. Tako je zato, ker avtorica natančnih navodil tja z razlogom ni zapisala.

»Naj velja svoboda! Dogovori. Če se družina dogovori, da bo merilec uporabljala drugače, kot sem si morda zamislila jaz, naj ga uporabi drugače. Pomembno je le, da vsi v družini razumejo, kaj nekdo sporoča. Merilec je lahko koristna pomoč takrat, ko je lažje pokazati, kako se počutimo, kot to povedati. In merilec je pomemben za to, da ozavestimo, kako drugače lahko doživljamo svet. Nekaj, kar se tebe komaj kaj dotakne, lahko mene zelo prizadene in obratno,« pravi avtorica in dodaja: »Merilec čustev naj bi bil obešen na vidno mesto. Zato, da se lahko spomnimo in vprašamo, katero čustvo nismo čutili že ves dan. In če se izkaže, da kakšnega od čustev nismo videli že več dni, je zelo verjetno le, da smo ga nevede potlačili.«

Priporočamo!

7 ujeti junakov – Mateja Debeljak

Slikanico 7 ujetih junakov, ki so jo do sedaj že posvojili v Gorenjski hiši otrok v vrtcu Montessori iz Radovljice, kjer so se za pusta vzgojitelji oblekli v junake in otroci pa junake tudi narisali na steno, je že našla dom v številnih slovenskih domovih, odzivi nanjo pa so bili izjemni.

7 ujetih junakov»Takole vam povem: ganjena sem, ganjena ob vseh besedah, ki jih dobivam od ljudi, ki uporabljajo slikanico. Četudi se ne proda niti ena knjiga več, je bil njen cilj že dosežen. Včasih zelo težko živim v tem svetu, kjer se dogaja toliko krutih dogodkov, in tako rada bi, da bi se svet in ljudje v njem spremenili, spregledali, osvobodili . Iskreno verjamem, da je ta slikanica tisto nekaj, kar sem dala svetu, da se lahko spremeni. Pomembni pa so majhni koraki in vsak korak šteje. In to je en tak majhen korak, tale moja slikanica. Spremembe se vedno začnejo pri nas samih.«

Slikanico lahko naročite na email Pravljičnega ateljeja: info@pravljcni-atelje.si, ki ga najdete tudi na Facebooku, prodaja pa jo tudi spletna knjigarna emka.si.