Mateja Mazgan - tista mamica, ki ostaja aktivna tako v nosečnosti kot z otroki!

Mateja Mazgan - tista mamica, ki ostaja aktivna tako v nosečnosti kot z otroki! (foto: osebni arhiv Mateje Mazgan) osebni arhiv Mateje Mazgan
28. 2. 2017

Starši, ki zahajajo v hribe z majhnimi otroki so za mnoge precej neobičajni. A medtem, ko jih nekateri kritizirajo, jih znajo drugi tudi pohvaliti. In prav o tem, zakaj je kot mamica, ki prisega na aktiven življenjski stil tudi v nosečnosti in z otroci, sploh deležna takšnih kritik, smo povprašali Matejo Mazgan, ki to življenjsko filozofijo tudi uteleša.

Ker ima o vsem tem že izdelano mnenje, nam je poslala naslednji zapis, za katerega verjamemo, da bo dal marsikomu misliti.

Mateja Mazgan, ki jo boste našli tudi na facebook strani Traveler Mateja Mazgan, pravi takole ...

Mateja Mazgan

A kaj stoji za kritikami?

Pogosto nevoščljivost za našo vztrajnost, voljo, energijo. Večina se obregne ob nas, so zbegani, prešinejo jih čudne misli, začnejo spoznavati nekaj, kar do takrat niso poznali. Mnogi še sami ne vedo, kaj bi si mislili. A mi, ki smo vsekakor v manjšini, vemo, da je za majhne otroke nekaj najbolj zdravega preživeti veliko časa v naravi in v tesnem stiku s starši.

Ko se je pred dvema letoma in pol rodila Suzi, sem za trenutek pomislila, le kako se mi bo življenje spremenilo. Lep trenutek, ki pa je takrat zame predstavljal tudi nekakšno oviro, strah, da se bo moje aktivno življenje sprevrglo v tisto tipično življenje mamice, ki vsakodnevno ob točno določeni uri skuha, da otroka spat in nima časa, da bi se za dalj časa podala v naravo. Že tri tedne po porodu pa se je najino skupno življenje začelo obračati samo v pozitivno smer, v naravo in skupne aktivnosti. Tudi ati se nama kdaj pridruži pri tem, sicer pa naju ves čas podpira.

Aktivna že v nosečnosti

Odkar vem zase, sem bila zelo aktivna. Šport je bil del mojega življenja že od malega. Kmalu je postal vsakodnevna obveznost in kasneje se je obveznost prelevila v zame najlepša doživetja. Ni bilo stvari, ki bi mi lahko preprečila mojo največjo strast, šport. Preprečila mi je ni niti nosečnost.

Ko sem zvedela za to veselo novico, moram priznati, da me je za trenutek prešinila tudi grenka misel, kako se bom poslej sploh še lahko ukvarjala s športom. Potrebovala sem le čas za dober premislek in morala sem sprejeti dejstvo, da bodo potrebna velika prilagajanja. Ja, nosečnost ni bolezen, je le malo drugačno stanje.

Kot običajno so mi ljudje želeli dopovedati, da se bo zdaj treba malo umiriti, a so njihovi 'nasveti' imeli name drugačen učinek, kot so si želeli. Postala sem še bolj motivirana za to, da bi s športom nadaljevala. Ves čas v nosečnosti sem se z njim tudi aktivno ukvarjala. Redno sem zahajala v gore, plezala pa sem vse do petega meseca nosečnosti. Prav tako sem kolesarila, turno smučala, SUP-ala in nekaj časa tudi tekla. Kot aktivna jamarka se tudi temu nisem povsem odpovedala, le izbor jam se je bistveno spremenil. Tokrat so na vrsto prišle tiste jame, kamor prej zaradi premalo zahtevnosti nisem hodila. V času nosečnosti sem torej zahajala v vodoravne in tiste z manj ožinami. Vsaka vrsta športa se je dala varno prilagoditi na moje stanje. Nikoli nisem tvegala in ovirala trebuščka ali ogrožala sebe. Ko pa je trebušček postajal vedno večji in me je pri nekaterih vrstah športa začel ovirati, sem začela hoditi le še v gore in se ob tem počutila več kot odlično.

Rodila naj bi konec julija, a me je porod presenetil in sem rodila tri tedne prehitro. Najbolj poseben pa je bil dan pred porodom, ko sem še stala na vrhu dvatisočaka.

S kolegom sva se odpravila na Peco. Dejala sem si, da je to moj zadnji vzpon pred porodom, s katerega me ne morejo pobrati z avtomobilom. Za naslednje tri tedne sem namreč načrtovala enostavnejše vzpone, a me je porod prehitel.

Za ene tabu, za druge nepopisno veselje!

Za mnoge ljudi je žal to, da mamice hodimo že z majhnimi otroci v gore, nekakšna tabu tema. Številni izmed njih nas tudi obsojajo. A dejstvo je, da s takšnim načinom življenja ne škodujemo ne sebi in ne otrokom. Nasprotno. Otrokom tako preživet skupni čas več kot koristi.

Tako kot 'običajni' starši tudi mi vedno dobro premislimo, kam se bomo podali z našimi najmlajšimi, zato poti skrbno in natančno izberemo. Naš skupni preživeti čas v hribih je tako izredno kvalitetno porabljen čas z mnogo nepozabnimi spomini. Za tiste, ki smo bili že pred rojstvom otroka aktivni, je povsem nesmiselno, da bi to opustili potem, ko v družino dobimo novega člana. Zato je najboljši način, da to lepo navado preživljanja prostega časa v naravi prenesemo še na otroke.

Naj dodam, da se starši ob tem vsekakor zavedamo, da je potrebno tempo aktivnosti prilagoditi otrokom, zastavljeni cilji pa niso več najzahtevnejše poti ali celo plezalne smeri. Užitek aktivnosti nam vsem skupaj nudijo tudi enostavnejše in krajše poti. Naše skupne poti so skratka precej drugačne, kot so bile prej tiste pred starševstvom. Zdaj so praviloma krajše, nekrušljive in ne preveč izpostavljene, še vedno pa so vse po vrsti zares čudovite poti. Skupaj s Suzi in Nejom zdaj spoznavam povsem drugačne dimenzije našega hribovja, prav vsi trije pa ob tem neizmerno uživamo. Naši najlepši trenutki so povezani z vrhovi, ko Suzi tudi sama naredi nekaj korakov in se ob tem vsakič z veseljem poigra s pohodnimi palicami.

Verjamem, ker to iz dneva v dan vidim, da bodo otroci z rednimi vzponi nedvomno vzljubili hribe. Se pa moramo starši zavedati, da njihov cilj osvajanja vrhov ni enak kakor naš. Motivirati jih je potrebno skozi igro, si vzeti dovolj časa in se prilagoditi njihovim željam. Včasih je potrebno ob pogledu na čredo mravljic stati tudi petnajst minut ali pol ure skakljati okoli potoka.

Četudi pohajkovanje z malimi otroki poteka drugače, kot če gremo sami, se hribolazenja družno navadimo.

Res je, življenje se nekoliko spremeni!

A le na bolje! Življenje se ne ustavi takrat, ko ženska izve za nosečnost, ali kasneje, ko na svet že prijoka majhna kepica. Življenje teče dalje in prav je, da teče z veliko začetnico. Sama živim tako že odkar sem izvedela za svojo nosečnost.

Priznam, da se je ritem življenja spremenil, vendar pa je na trenutke celo še aktivnejši kot pred tem. Hkrati pa je življenje zdaj tudi bistveno bolj polno in dobilo je popolnoma nov smisel. Ob vseh aktivnostih, s katerimi nadaljujem in v to vključujem oba otroka, mi ob strani stojijo tudi partner, ki vse to podpira, in stari starši najinih sončkov.

Kmalu po porodu nazaj v gore

Rodila se je majhna deklica, za katero so mnogi dejali, da so ji obiski gora položeni v zibelko. Moj stil življenja je tesno povezan s športom in zato si nisem mogla zamisliti običajnega vozička.

otroški voziček

Še dobro, da na svetu obstaja še nekaj takšnih staršev in je nekaj podjetij začelo izdelovati profesionalne športne vozičke. Voziček, ki je sicer namenjen za Skandinavijo, se je sčasoma razširil po vsem svetu. Zelo je drag, a vreden svoje cene. Z njim lahko tečem, rolam, kolesarim, tečem na smučeh, grem na sprehod z krpljami in celo na kakšno enostavno turno smuko. Za otvoritev pa sem ga tri tedne po porodu pripeljala na najbolj znano koroško goro, na Uršljo goro.

Voziček z odličnim vzmetenjem ter diski se je obnesel tako dobro, da je hčerka v njem prespala celotno turo. Poleg udobnosti vozička je svojo pozitivno stran pokazal tudi svež gorski zrak. Ker je bila prva tura eno samo zadovoljstvo, sva z aktivnostmi nadaljevali v polnem tempu. Osvajali sva vrh za vrhom širom Slovenije ter tudi preko meja. Vse sosednje države ter nekaj vrhov tudi v Španiji. A na najin prvi osvojeni vrh se vračava, tako da sva Uršljo goro obiskali že šestkrat. Gre za vrh, ki je idealen za vsakogar. Enostavne poti omogočajo dostop tako peš z nosilkami z malimi otroci, kakor tudi s kakšnim boljšim športnim vozičkom.

Prav tako so se aktivnosti nadaljevale v drugi nosečnosti in kmalu se je pridružil še Nej. Potrebno je bilo navaditi športni voziček za dva in tako lahko spet kolesarimo, tečemo, se sprehajamo z krpljami, tečemo s tekaškimi smučkami in pohajamo z turnimi smučmi.

Kaj ima otrok od tega?

Ob vseh mojih aktivnostih se pogosto postavi vprašanje, le kaj ima otrok od tega. Že dejstvo, da otroka niti enkrat nista bila zares prehlajena, kaj šele da bi kako drugače zbolela, je eno tistih dejstev, ki kažejo, da je v našem načinu življenja veliko dobrega. Svež zrak in stik z mamo pa sta tako ali tako nekaj najlepšega.

Zakaj bi morali aktivni starši spremeniti svoje življenje ter ob tem postati nesrečni, če pa lahko svoje aktivnosti le nekoliko prilagodimo ter vse počnemo skupaj s svojimi otroki? Starši diktiramo tempo, ne otroci. Mi smo tisti, ki jih bomo vpeljali v ta svet, jim pokazali vse, kar počnemo mi. Če bomo to storili na pravi način, bodo tudi oni nekoč aktivni in bodo znali spoštovati naravo ter šport, kar je ena najlepših stvari, ki nam jih lahko nudi življenje.

Nisem edina

Res je, da sem drugačna mama, a za otroka delam le najboljše, četudi na malo drugačen način. Otroku dajem to, kar imam sama najraje in zdaj sta že dva, ki vse to zajemata s polno žlico. Naravo in veliko dogodivščin v njenem zavetju.

Ob brskanju po internetu sem zasledila še nekaj takšnih staršev. Redki smo in vsak s svojega konca sveta. Mamica iz Arizone redno zahaja v Ameriške nacionalne parke in s hčerko pleza po balvanih, mamica iz Kalifornije se podaja s sinom po kanjonih, prav tako je nekaj takšnih staršev v Švici ter Avstriji in verjetno še kje.

Od kod motivacija?

Od kje razlog, da nas vleče, da postanemo in ostanemo tako aktivni?

To je najverjetneje vprašanje, ki si ga mnogi zastavljajo, ko me vidijo, ko z vozičkom tečem v hrib ali ko ga imam priključenega na kolo in kolesarim na vrh Pohorja. Kaj šele, ko me vidijo pozimi z vozičkom na tekaških smučkah ali ko nosim težak nahrbtnik s hčerkico na vrh dvatisočaka.

Motivacija tokrat ni več osvojiti vrh neke gore ali prekolesariti do vrha Pohorja. Lahko se obrnem že na sredini poti in sem vseeno zadovoljna. Hrib je lahko še tako lep in gora še tako privlačna, a tukaj zdaj nastopi prilagajanje. Včasih sem bila pripravljena pretrpeti marsikaj, da sem dosegla kakšen še posebno zahteven vrh ali zlezla v najbolj globoko jamo, polno ožin. Povratek z gore, če ni bil osvojen vrh, ali pa povratek iz jame, če nisem bila na dnu, pa me je vedno nekoliko potrl.

Zdaj iščem in najdem motivacija drugje, v druženju, igranju, ostati čim dlje časa na svežem zraku. Želim si, da bi skupaj preživeli kar največ kvalitetnega časa.

Mame ne smejo pozabiti nase tako, da svoje življenje povsem podredijo otrokom in se tako zanemarijo. Kako bo otrokom kasneje v življenju koristila nezadovoljna mama? Otroci nas posnemajo. Zato je prav, da smo ob njih zares zadovoljni, tako in drugače.

Potovanja z otroci

Poleg športa so moja velika strast potovanja. Tega se je od mene nalezel tudi partner in sedaj oba otroka.

potovanje

Včasih smo potovali daleč, na druge celine, zdaj pa pogosteje spoznavamo nekatere dostopnejše dele Evrope. Azori, Kanarski otoki, Malorka, celinska Evropa ... vsi ti kraji premorejo toliko zanimivosti, da se jih vsekakor izplača obiskati, otroka pa sta več kot dobro prenesla večurne lete. Na vseh teh potovanjih smo neizmerno uživali.

Pravijo, da so otroci ogledalo staršev,  a se tega mnogi premalo zavedajo. Če boste z njimi doma na fotelju vsak dan gledali le televizijo, se nanj ne smete jeziti v najstniških letih, ko bo to še vedno počel. Takšno življenje, kot jim ga bomo predstavili, takšnega bodo živeli. Če bodo vzgojeni v športnem duhu, bodo nedvomno (in z le redkimi izjemami) tudi sami vzljubili šport.

Biti mama je najlepša in hkrati najbolj zahtevna 'služba'. To poslanstvo sem sprejela z njegove najbolj pozitivne plati, ob tem obdržala svoj aktiven način življenja in v to vpeljala še oba otroka. Rezultati so zdaj že vidni, v njunem prekipevajočem se zdravju in veselju.

Tudi oče obeh otrok je s svojim načinom življenja že usodno vplival. Suzi pri svojih dveh in pol letih že zna izvabiti izjemen zvok iz njegove trobente.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri