Novica, da so v ljubljanskem vrtcu zlorabljali otroke, me je zelo pretresla.
Niti nočem preveč razmišljati, kaj se je tam dogajalo, ker mi postane slabo. Sprašujem se, kako je mogoče, da je to tako dolgo ostajalo prikrito. Obenem pa me kljuva: bi jaz opazila, da je nekaj hudo narobe?
Stavek: Ti najbolje poznaš svojega otroka me preganja, že odkar se je rodila moja prva. Spominjam se, kako mi je, nebogljena dojenčica, ležala v naročju in tulila, da so jo slišali do konca ulice, medtem ko se meni niti sanjalo ni, kaj jo muči. Ti najbolje poznaš svojega otroka. Ne, v resnici nisem imela pojma! Lahko bi bilo karkoli, od pretople odeje do simptoma kuge. Po navadi se je čez čas izkazalo, da ji je rasel zob. Ali da sem ji šla jaz na živce. Včasih pa je jok preprosto izzvenel in še danes ne vem, kaj ga je povzročilo.
Tudi zdaj jo včasih gledam, nadobudno šolarko, in se sprašujem, kaj ji roji po glavi. Ti najbolje poznaš svojega otroka … Ah, kaj vem. Trudim se, da bi mi zaupala, in želim si verjeti, da bi mi povedala o vseh težavah, vendar vem, da je to čista iluzija. Groza me je misli, da bi zlahka doživljala travmo, jaz pa bi mislila, da ima samo preveč naloge.
Noben zakon, statistika, priporočilo ali občutek ne morejo sami po sebi utemeljiti stoodstotnega prepričanja, da ne bo šlo nič narobe. Zato je edino, kar mi kot mami pomaga preživeti, vera, da bodo starševska ljubezen, pozornost, skrb in zgled otroku dali dovolj trden temelj, da se bo varno prebil čez vse, kar ga čaka v življenju. Kajti če že svojih dveh ne morem zaviti v vato … Moram verjeti, da ju bodo preizkušnje krepile, ne ubijale. Ker bosta težave spreminjala v izzive in izzive v moč. Pa karkoli že bo.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču