Hamo preigrava ljubezen v vseh mogočih agregatnih stanjih.
Pred 25 leti je bil Babewatch, nato mu je zadišala slovenščina in zadeva se je zasukala na glavo. Globok, hripav naglas kreše v bendu Tribute 2 Love in na tretji zgoščenki 3P, ki nas bo prvič pobožala na valentinovem koncertu. Je za 'zalublene,' je psihedelične narave in obljublja odpiranje novih dimenzij. »Postavili smo si visoke standarde,« pravi Hamo. »Odhajamo eno 'štengo' višje.«
Ko jih je sprejela publika
Generacije, že praznujoče okrogle štiridesetice, so pod njegovim odrom prepevale priredbe Joeja Cockerja. To je bilo pred 25 leti, ko je bila glasbena sfera bogatejša za Hamov prvi bend, Babewatch. Zdaj je vse drugače, pripoveduje Šalehar, na britanskega rokerja spominja le še kanček hripavosti v njegovem glasu, eden izmed elementov, ki ga mečejo v isti koš kot 'dinozavre' Šank Rock, Big Foot Mama in Siddharta. Veder izraz na obrazu, ko obuja spomine, pa osvetli prvo ustvarjalno dekado in letošnji 11. rojstni dan benda Tribute 2 Love. Pred štirimi ali petimi leti se je sicer začelo zgoščevati dogajanje, pove. »Publika nas je sprejela, obiskovati so začeli koncerte, poznali in peli so naše komade.« Prednost tega, da smo majhen narod, so čevlji slave, v katere so obuti – ne ravno v mainstreamovskih krogih, pa vendar – fama se širi po principu ustnega izročila, od Primorske do Panonije, od Dolenjske do Gorenjske. V vsakem kraju je drugače.
Nekje goreči oboževalci prepevajo poznane hite, drugod do zadnje vejice in pike vzklikajo tiste precej manj znane. Zanimiv socialno-demografski pojav, to označi Hamo. Pa cena slave? Pozdraviti mora vse ljudi, čeprav ni ravno velik poznavalec obrazov: »Začenjam pozdravljati vse ljudi. Zato, ker nerad poslušam opazke, da sem zvezda in nikogar več ne ogovorim.« Bo pa držalo, vsaj kar zadeva pesmi, da se primejo povsod – podarili so nam nekaj večnih komadov: Tiho z Vladom Kreslinom, Gospa Magister, Dejva bit čist bliz in še aktualnega Nazaj ... »Naprej ne morem več,« prepevajo v zadnjem. Zgolj besedna igra, saj je pot le še tista proti vrhu: »Ni težko, če si vztrajen, veš, kaj delaš, in to delaš dobro,« razkrije ustvarjalec brez primere, in navrže še: »Morda je celo bolje, če plavaš proti toku.«
Nekomercialni, a uspešni
Večkrat (kot je prstov na roki) razprodani ljubljanski klubi postajajo premajhni, izbira večjega odrskega podesta v Kinu Šiška je bila tako logična poteza. »Pred desetimi leti ni nihče niti pomislil, da bi nas lahko takšni glasbi uspelo popeljati tako daleč. Je le precej nekomercialna,« se zaveda Šalehar. Prvotni aranžma je bil zamišljen kot klubski, torej brez blazno velikih ambicij: »O 'špilih' na Wembleyju in podobno. Morda nas tudi zato obišče toliko ljudi. Ustvarjamo glasbo, ki nam ustreza.« In to je tudi receptura prihajajočega valentinovega koncerta. Se že smuka okoli 14. in je posvečen 'zalublenim' srcem: »Težko je ustvarjati glasbo o vojnah, če si Tribute 2 Love. Naša zgodba spleta ljubezen in odnose, ukvarja se z ljubeznijo v vseh mogočih agregatnih stanjih. Ljubezenske pripovedi so vedno srečne in lepe in romantične, nešteto oblik, v katerih je mogoče pisati. Takšna je tudi nova zgoščenka. Mi imamo valentinovo vse leto, ena sama ljubezen nas je.« Bo že nekaj na tem.Izpod Hamovega peresa kar spolzijo ode ljubezni in tudi njenih polomij, ker je pač lažje pisati 'tečne' komade kot filozofirati o lepih stvareh. Šaleharjevo prepričanje. Je kot nekakšen novodobni France s Primicevo Julijo ob boku. Obstaja pa ravnovesje med tem in onim, lepim in težkim – dvostranska vinilka, bluzovsko modra in srečnejše rdeča. »Pravimo, da smo bluz bend, čeprav to v klasični maniri ne štima. Morda bolj v kontekstu, da bluz jaha trenutke,« spregovori še o žanrskem predalčkanju ter ob tem izrazi uporniško prepričanje, da zavračajo forme, nalašč ostajajo odprti in svobodni.
Matevž Šalehar je pač roker po duši, 'sin' Beatlesov, Boba Dylana in Stonesov. Njegova vzgojna roka v času uporniške adolescence in še pozneje, ko je z roko tako rad zamahnil nad Nirvano in Gunsi: »Bili so odmik od domače glasbe, narobe so igrali, čudno peli. Skratka, vse je bilo narobe. Zdaj imam vse te plate doma in jim z veseljem prisluhnem. Vse to je del odraščanja. Zdaj razumem, da so bili dobri zaradi drugačnosti.« In le s težavo se ne obregnemo obnjegovo raznolikost in edinstvenost ter nadimek, ki ima malo vzhodnjaškega pridiha. Nismo daleč od resnice. Davno tega je bil v neki zakotni grški zlatarni (v pokrajini bogov so se takrat mudili na špilu za maturante) skorajšnji obsojenec. Redka brada, še redkeje pletena kapa in usnjena jakna v kombinaciji z nenadnim premikom roke v žep so bili žal sumljivi. Vzbudili so strah v možiclju za pultom, ki je mislil, daželi Hamo oropati tisto beznico. Prijel se ga je vzdevek Hamas terorist, kar se je potem generično skrajšalo v Hamo, in tako ga kličejo vsi razen mame, ki še vedno vztraja pri Matevžu. Pa tudi ona se včasih zmoti, pove. »Imam ga že toliko časa, da je navajena vsega hudega.«
Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Igor Zaplatil
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču